sreda, 02. junij 2010

Duhovnost češčenja Jezusovega in Marijinega Srca

2. Duhovnost češčenja Jezusovega in Marijinega Srca

Duhovnost, ki se razvija ob češčenju Jezusovega in Marijinega Srca, nas združuje v najbolj pozitivnih mislih o svetu, sebi in drugih. To ni »novodobsko« prizadevanje za združevanje pozitivnega mišljenja in za človeško doseganje višje zavesti, kar naj bi bilo odrešilno za svet.

To je skupna potopitev v Božje-človeške misli Jezusovega Srca, kjer postanemo eno z Njim in med seboj ter smo skupaj s svetom potopljeni v Božjo ljubezen. Božje-človeške misli Jezusa Kristusa pa nikoli niso samo misli in domišljija, ampak, ker so Božje na človeški način, tudi uresničujejo, kar mislijo. Kajti, kar Bog »misli« ali »reče«, to se zgodi.

Prav to nam kot prvo resnico posreduje Božje razodetje že na prvi strani Svetega pisma. In samo tako »učlovečena« Božja ljubezen preko nas spreminja svet. Nikakor pa sveta ne morejo spremeniti zgolj naše lepe misli in želje.

Zato se svet zares lahko spremeni, se v pravem pomenu pozitivno razvija, le po spreobrnjenem človeku, ki se znajde v Božji ljubezni. In to se zgodi takrat, ko Dobri pastir najde izgubljeno ovco in si jo zadene na svoje rame ter jo odnese domov.

Z izrednim umetniškim navdihom je umetnik v eni izmed veličastnih evropskih katedral izrazil to brezmejno Božje-človeško ljubezen, ki je učlovečena v Jezusu Kristusu. Na stebre katedrale je v reliefu upodobil prizore Jezusovega življenja, ki vsak zase seva skrivnost učlovečene Božje ljubezni (mysterium carnis Christi).

Med zadnjimi prizori, ki zajemajo že dogajanje po vstajenju, je prikazan Vstali Kristus kot Dobri pastir, ki nekaj išče (namreč izgubljeno ovco), naslednja podoba ga prikazuje pred drevesom, na katerem visi obešen Juda Iškarijot.

A še ni konec. Sledi podoba, kako Jezus snema mrtvega apostola. Umetnikova izpoved pa se izteče v upodobitev Dobrega pastirja, ki okoli vratu nosi mrtvega učenca Juda Iškarijota, podobno kot pastir nosi najdeno ovco.

Ta skrivnost Jezusovega življenja še ni končana. Po občestvu Cerkve, v katerem je evharistično resnično navzoč in z duhovnikom kot združevalnim členom v središču, nadaljuje to »iskanje« takó in drugače izgubljenih. Skrivnost Jezusovega Srca, tega izvira neskončne Ljubezni, kliče v svet, da za Boga ni nihče dokončno izgubljen, dokler se sam v svobodi ne odloči za vso večnost proti Ljubezni.

Zato v mesecu juniju obnavljamo in poglabljamo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Kar pomeni poglobitev pripravljenosti, da bi stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo, posnemali njune kreposti in se varovali greha.

V takšni duhovni naravnanosti bomo dovolj občutljivi tudi za bedno in boleče stanje grešnikov, ki še vztrajajo v zavračanju Očetove ljubezni. Iz takšne bolečine, ki je odsev Božje »bolečine« v odnosu do grešnikov, se more roditi pravo zadoščevanje za grehe vsega sveta.

Še posebej se je za takšno duhovno ozračje vredno truditi v družinah, da bi v njih bilo vedno več Božje ljubezni, ki ni odvisna od naše »pridnosti«, saj je zastonjska.

V takšnem ozračju otroci z nevsiljivo vzgojo prejemajo duha usmiljenja, darovanja, odpuščanja in brezpogojne ljubezni. In v takšnih družinah se naseljuje vedno več veselja do življenja in zato prave polnosti življenja.

Duhovnost češčenja Jezusovega in Marijinega Srca je primeren življenjski program za posameznike – duhovnike in vernike laike, za družine in za druge skupnosti po župnijah.

Ni komentarjev:

Objavite komentar