sreda, 16. junij 2010

Sveta maša je pogovor

17. Sveta maša je pogovor

Ste kdaj že sledili obredu svete maše s pozornostjo na zanimivo izmenjavanje besede. Enkrat govori duhovnik, nato zbrani verniki kot celota, včasih kot posamezniki, celo Bog se »oglasi«, in to na različne načine. Za izražanje uporabljamo usta, pa tudi kretnje, celo razne predmete, tudi barve, glasbo, tudi arhitektura nam lahko spregovori in še kaj bi se našlo.

Sveta maša ima sama na sebi zgradbo dialoga, pogovora; pogovora med vernikom in Bogom; pa tudi med verniki med seboj. Od prvega 'Gospod z vami' ter odgovora 'In s tvojim duhom' do zadnjega 'Pojdite v miru' in 'Bogu hvala' je en sam dialog. Mi govorimo in Bog govori.

Poglejmo še kakšen trenutek »evharističnega pogovora«. Pri sveti maši nas po uvodu in očiščenju srca duhovnik povabi z »Molimo!« k molitvi in nato za nekaj trenutkov utihne. Naj ta tihota ne bo prekratka, saj vsi nismo najbolj hitrega mišljenja. V tem času naj bi vsi prisotni v svoji notranjosti zaznali, kaj so prinesli s seboj k sveti maši.

Kaj želijo Bogu povedati, kaj mu priporočiti, za kaj se zahvaliti in kaj ga najbolj goreče prositi. Torej naj bi vsak zaznal svoje najbolj notranje čutenje in stanje pred Bogom. Tej tišini namreč sledi glavna mašna prošnja (lat. collecta – kar pomeni »zbirna prošnja«; koren te besede je isti kot pri kolektorju za sončno energijo), v katero duhovnik kot predstavnik ljudstva zbere vse te konkretne molitve prisotnih.

Če nihče nič v srcu ne izrazi, tudi duhovnik nima kaj zbrati. In glejte, na te povsem konkretne in resnične situacije in potrebe Bog odgovori z odlomki Svetega pisma, torej s svojo besedo. Zato lahko pri sveti maši v poslušanju Božje besede vsak dobi tudi odgovor na svojo življenjsko situacijo.

In spet prisotni Bogu odgovorijo z veroizpovedjo, kajti na Božjo besedo se more odgovoriti res samo z vero, ki pa seveda ni le recitiranje obrazca, ampak izpoved žive pripadnosti osebnemu Bogu, ki nas nagovarja. In tako lahko sledimo temu »pogovoru« življenja vse do obhajila, ko postane najbolj oseben, in naročila, naj doživeto pri tem srečanju ponesemo v vsakdanje življenje in v svet.

Kako to, da je tako pomembna resničnost, kot je sveta evharistija, en sam pogovor? Verjetno zato, ker gre za resničnost, ki je za človeka bistvenega pomena. Tako nam Jezus že po obliki svete maše sporoča: »Vaše življenje naj bo pogovor, naj bo dialog!« Takšno je bilo namreč tudi njegovo življenje. Saj je sicer Bog postal človek zato, da bi stopil v življenjski dialog s človekom.

Človekovo življenje je in mora biti ena sama komunikacija, ki je mogoča le med osebami. Človeško bitje se lahko uresniči le v življenjskem dialogu z drugimi in z Bogom. Tam, kjer človek utihne, se prične naseljevati smrt. Človek je ustvarjen za pogovor, za dialog z Bogom in z ljudmi. Vemo, kako so tihe ure ali dnevi smrt zakonskega odnosa.

Pogovor je potreben v družini, redovni skupnosti, v župniji, med duhovniki in škofom, v družbi, med političnimi strankami, med delodajalci in delavci, med narodi ... Povsod je temeljno, da se pogovarjamo, da drug drugemu naklonimo besedo po Božjem vzoru.

Naj nam evharistični kongres in evharistični stil življenja sedaj po njem pomagata tudi v tem, da se bomo sposobni pogovarjati, in to dobro, kvalitetno. »Pojdite v miru« ob koncu svete maše razumimo tudi kot naročilo. Sedaj pa pojdite in se dobro pogovarjajte, najprej vi zakonci, nato družinski člani med seboj, nato širite kulturo dialoga, konstruktivnega pogovora vedno in povsod, kamor vas pošilja Gospod.

Ni komentarjev:

Objava komentarja