petek, 04. junij 2010

Duhovnik po Jezusovem Srcu

4. Duhovnik po Jezusovem Srcu

Že ko sem prvič slišal besedno zvezo iz današnjega naslova, me je pritegnila in želel sem spoznati, kaj pomeni. Z leti se mi je dopolnjevala podoba duhovnika po Jezusovem Srcu.

Tudi leto duhovništva, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil lani na praznik Srca Jezusovega in ga bo letos na isti praznik sklenil, je pripomoglo, da sem še poglobil to zavedanje.

Z mašniškim posvečenjem me je Sveti Duh sam zakramentalno, to je resnično, upodobil po Kristusu Duhovniku, najvišjem in večnem duhovniku nove zaveze. To je velika skrivnost udeleženosti pri Kristusovem poslanstvu, ki ga je On sprejel od Očeta, jaz pa od Njega, in mi omogoča delovati v Kristusovi osebi (in persona Christi). Kar je neprimerno več kot zgolj delovanje v njegovem imenu. V imenu drug drugega, s pisnim pooblastilom ali brez, lahko delujemo tudi ljudje; v osebi drugega pa nikoli ne moremo.

Delovati v osebi Boga-človeka! Kaj so v primerjavi s to milostjo poleti v vesolje ali posegi v mikroskopski svet? Kaj znanstveno odkrivanje skrivnosti narave, čeprav so Božje sledi, v primerjavi z odkrivanjem same Božje Globočine? Zakramentalno delovati v osebi Jezusa Kristusa pomeni poseben skrivnostni vstop v Presveto Srce Jezusovo.

»Srce« v svetopisemski in krščanski tradiciji pomeni organ molitve, duhovni organ kontemplacije, torej zrenja Svete Trojice, organ duhovnega čutenja. V njem je sedež duhovnih čutov, ki dokazujejo, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, da smo na nek način »sonaravni« Bogu.

»Srce« je človekovo najgloblje osebnostno jedro, kjer je najbolj to, kar je Bog hotel, ko ga je ustvaril. S pomočjo »srca« spoznavamo duhovni pomen sebe in drugih ter sveta in zgodovine. Jezusovo Presveto »Srce« (njegovo učlovečeno osebnostno jedro kot Boga in človeka) je zaradi enkratne čistosti najpopolnejše človeško »srce«, najpopolnejši organ zrenja Očeta.

Kristus je prišel kot človek med nas prav zato, da bi ljudje lahko v njegovem Srcu odkrivali občutljivost za Božje stvari, si oblikovali verski čut in tako nezmotljivo odkrivali duhovni pomen stvari.

In glejte nedoumljivo Očetovo naklonjenost do človeka: duhovnika pokliče in z zakramentom mašniškega posvečenja skrivnostno usposobi, da se združuje z Gospodom in tako postaja orodje odrešenja, ki priteka iz Jezusovega prebodenega Srca.

Kdo ne bi vzkliknil: O, sveta služba! O, neizmerni dar Božje ljubezni! Tako bi morali vzklikati z vsem stvarstvom ob tej nezasluženi veličini, ki jo razodeva dar duhovništva. Jezus si je izbral duhovnike, »da bi bili z njim« (Mr 3, 14), kar seveda ne pomeni le telesne bližine, ampak predvsem najglobljo človeško možno povezanost, ki bi jo lahko imenovali tudi združitev src.

Najbolj resnično osebno edinost, ki edina omogoča čutenje z drugim v njegovem najglobljem in resničnem jedru. Pri Jezusu Kristusu seveda to pomeni edinost z njegovim osebnostnim jedrom, ki je Očetov Logos (Beseda, Smisel). V tej duhovniški zakramentalni edinosti je duhovnik »vrata« k Jezusovemu Srcu, k njegovim skrivnostim.

Njegovo poslanstvo je v tem, da postane čim bolj čisti pretvornik Jezusovega zrenja Očeta in dojemanja duhovnega pomena stvari in dogodkov iz njegovega Srca v srca vernikov preko svojega srca. Duhovnik vsega tega ne zmore v lastni moči, ampak le v moči zakramenta svetega reda.

Ni komentarjev:

Objavite komentar