ponedeljek, 28. junij 2010

Čudoviti čas za biti duhovnik

28. Čudoviti čas za biti duhovnik

S to mislijo Božjega služabnika papeža Janeza Pavla II. se ob koncu meseca vrtnic vrnimo v razmišljanju k duhovništvu, brez katerega ne bi imeli možnosti biti deležni vseh »velikih stvari«, ki nam jih Bog naklanja po obhajanju svete evharistije in se vseh niti še ne zavedamo.

Mesec junij je še posebej duhovniški, ne samo zato ker je mesec Jezusovega Srca, ki razodeva duhovniški vidik Jezusovega življenja za nas in naše odrešenje, ampak tudi zato, ker na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla v Cerkvi na Slovenskem obhajamo mašniška posvečenja.

In prav zato je to za Slovenijo še posebej sveti dan. Obnovimo v sebi zavest, ki nam jo je v letu duhovništva tolikokrat ponavljal sveti Janez M. Vianney, da je duhovnik neizmerno velik dar Božje ljubezni ljudem.

Duhovnik živi z živo zavestjo, da je Kristus edini odrešenik človeka, in da je sam izbran in poslan po zakramentu svetega reda, da predstavlja sredi današnjega sveta in sredi tolikšnih izzivov Kristusa.

Poklican je živeti z zaupanjem, zvestobo in smelostjo sredi teh izzivov kot Kristusov duhovnik ter tako uresničiti Kristusovo poslanstvo v tem času. To je skrajno drzen in tvegan »projekt« življenja, ki v moči ljubezni, ki ljubi do konca, tvega tudi zavrnitev, smešenje in neuspeh v očeh tega sveta. Res pogumen mora biti vsak, ki si danes upa reči temu izzivu »da«.

Duhovnik mora biti Božji človek. Z neizbrisnim zakramentalnim pečatom ga je zaznamoval Bog sam. A to še ni vse. Sedaj pa je sam na vrsti, da ta duhovni pečat naredi viden tako, da prepoji svojo voljo in svoje sposobnosti s Kristusovimi čutenji, tako kot piše Pavel: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,4-5).

Če danes duhovnik ni trdno zasidran v Bogu, ga orkan sekularizacije kaj hitro odtrga od občestva in ga odnese po poteh, ki postanejo za svet škandal. Biti Božji mož zato pomeni, biti človek pristne molitve, človek, ki redno meditira Božjo besedo, da se ob njej z vedno večjo ljubeznijo odloča za to, kar Bog želi od njega.

To pa je brez dvoma, da s pristno in globoko ter gorečo pobožnostjo obhaja zakramente, še posebej sveto evharistijo. Da to ohranja in dosega, je potreben vsakdanji duhovni boj, ki je podoben tistemu, ki so ga bili puščavniki sredi puščave, saj je današnji duhovnik velikokrat sredi sveta kot v osrčju puščave.

Kako čudovita in izzivalna je zavest duhovnika, da so zakramenti učinkoviti sicer res zaradi Kristusovega delovanja v njih, da pa lahko njegova svetost v vsakdanjem življenju pripomore, da postanejo zakramenti v še obilnejši meri zares tudi rodovitni v življenju zaupanih jim vernikov. Bolj ko je duhovnik oblikoval svoje življenje po Božjem Sinu, večnem velikem duhovniku, večje delovanje milosti omogoča tudi v življenju drugih.

Duhovnik je tudi evharistični mož. Zaveda se, da rešitev prihaja edinole od Boga in da zato vseh težav in problemov sodobnega človeka ni mogoče rešiti s človeškimi sredstvi. Zato zavestno povezuje svoje delovanje in oznanjevanje s poglobljenim evharističnim življenjem.

To prihaja do izraza najprej v njegovem vsakodnevnem obhajanju in češčenju svete evharistije. Poleg svete maše duhovnik, če le more, še vsaj pol ure na dan preživi v neposredni bližini svetega Rešnjega telesa – pred tabernakljem. To ga počasi spreminja v evharističnega človeka.

Kar pomeni, da postaja v življenju on sam prostovoljno in iz ljubezni do odrešenja ljudi »žrtev« in »daritev«. S tem postaja sredi svojega občestva jutranja zarja, torej nekdo, ki oznanja presežne resničnosti; postaja nenehno živo spominjanje na Boga. In prav tega razboženi svet najbolj potrebuje.

Tisti, ki jih Gospod kliče na to pot, pa potrebujejo obilne molitvene podpore, da se lahko odzovejo in na začeti poti vztrajajo v zvestobi. Zato je delo in molitev za duhovne poklice trajna naloga vsakega župnijskega občestva.

Ni komentarjev:

Objava komentarja