nedelja, 06. junij 2010

Srčno želi jesti z nami

6. Srčno želi jesti z nami

V letu duhovništva, ki je hkrati tudi leto evharistije, je skrivnost velikega četrtka ves čas posebej živa. Kakor da veliki četrtek traja celotno pastoralno leto. Pri krizmeni sveti maši se vsako leto verniki s svojimi duhovniki in s škofom na poseben način pridružimo Janezovi molitvi v Knjigi razodetja: »Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu: njemu slava in moč vekomaj. Amen!« (Raz 1,5-6).

To molitev v bogoslužju na tak ali drugačen način večkrat izražamo. Iz srca izpovedujemo, da verujemo, da nas Bog ljubi in nas je opral grehov s krvjo svojega edinorojenega Sina. V tem letu še posebno močno poglabljamo zavedanje, da nas je Kristus v svoji krvi opral zato, da bi »nas napravil za duhovnike Bogu, svojemu Očetu« (Raz 1,6).

Krstno maziljenje nas je vse neizbrisno zaznamovalo s skupnim duhovništvom vseh, žensk in moških, ki nas usposablja, da je vsak dih našega življenja duhovniški; vsaka misel, beseda in vsako dejanje naj bi služila bogoslužju življenja, ki ga vsak kristjan obhaja vsak trenutek, ne glede kateri stan si je izbral in katerega spola je. V tem smislu v krščanstvu ni razlike glede duhovništva med moškimi in ženskami, tudi le-te so po krstu duhovnice.

Z maziljenjem s sveto krizmo Bog na različne načine nadgrajuje krstno duhovništvo s posebno močjo Svetega Duha, ki nas pri birmi usposobi za pričevalce z besedo in dejanjem sredi našega Bogu precej odtujenega sveta. Posebej pa smo hvaležni Bogu, da s polaganjem škofovih rok in maziljenjem s sveto krizmo usposobi za dar službenega duhovništva posebej za to izbrane.

Prav je, da se škofje, duhovniki in diakoni v duhu pogosto postavimo v uro svojega posvečenja: z duhovnimi čuti začutimo roke škofa posvečevalca na glavi in vonj krizme, ki se dviguje z maziljenih rok! Takrat smo postali Gospodovi apostoli in njegova današnja izbrana »druščina«, ki jo je poklical in po Cerkvi izbral, da bi v tem času »bili z njim« (Mr 3,14).

Kako globoko lahko zadenejo duhovnika, pa tudi vsakega vernika, Gospodove besede v tistem prvem velikem četrtku, ki jih je zapisal Luka: »Ko je prišla ura, je sedel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: 'Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo'« (Lk 22,14-15).

Razumete, kaj si je Jezus tako srčno želel? Takrat je pri mizi postavil sveto evharistijo, ki je bila vnaprejšnja prisotnost njegove smrtne agonije, smrti na križu in vstajenja. To si je srčno želel! Torej za svoje učence trpeti in umreti, da bi jim omogočil veliko noč, prehod k Očetu. Molimo za duhovnike, da nikoli v duhu ne bi zapustili te »njegove ure«.

Ko se vživljamo v to Jezusovo srčno željo – željo ljubezni do konca, nas more prevzeti njegovo čisto hrepenenje po trpeti in umreti za ljudi, za učence, za prijatelje, a tudi za tiste, ki ga bodo izdali, zatajili, zapustili in končno tudi za tiste, ki ga bodo ubili.

Usodna privlačnost agapične (agape je izraz za čisto ljubezen) drže Bogo-človeka lahko človeka pritegne bolj od vsega drugega. Čeprav nas je tudi strah in se kdaj izmikamo, moramo priznati, da česa bolj privlačnega še nismo doživeli. Zato se veselimo obhajanja svete evharistije, kjer se spet in spet uresničuje Jezusova srčna želja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar