četrtek, 24. junij 2010

Sveta maša: življenje združitve

24. Sveta maša: življenje združitve

Zelo pomemben del svete maše je obhajilo, individualni sprejem posvečenega koščka kruha in pod njegovo podobo navzočega Jezusa Kristusa: to je sveti trenutek povsem osebne združitve s Kristusom.

Pravzaprav je vse obredno dogajanje pri sveti evharistiji usmerjeno, naravnano prav na sveto obhajilo. Trenutek obhajila postane tako najbolj osebni trenutek vsega evharističnega dogajanja, saj Gospod sam pod podobo kruha, in najbolje bi bilo tudi pod podobo vina, pride v oseben stik kot Bog in kot človek z vsakim vernikom, ki pristopi k obhajilu.

Z vidika liturgičnega simbola bi bilo idealno, če bi obhajilo lahko bilo vedno pod obema podobama, a zaradi praktičnih razlogov to največkrat ni mogoče. Že sami podobi kruha in vina, ki sta hrana, katere nekateri elementi se po presnovi združijo z našim telesom, nakazujeta, da je prišel trenutek najbolj intimnega srečanja z resnično, stvarno ter bistveno navzočim poveličanim Jezusom Kristusom.

V svoji Božje-človeški ljubezni se želi življenjsko združiti z vsakim vernikom, ki mu pri tem ne postavlja ovir. Ovira so le veliki grehi, ki se jim posameznik ne želi odpovedati. V takem primeru bi bilo obhajilo neprimerno in grešno dejanje. Kdor se zaveda velikih grehov, se jih mora pred obhajilom spovedati in se jim odpovedati.

Kakor je za človeško prijateljstvo in bližino pomembna telesna bližina, tako je pomembna ta evharistična telesna Kristusova bližina tudi za razvoj našega prijateljstva z njim. Ker ljudje za razvoj odnosa potrebujemo tudi povsem fizično bližino in kontakt, nam ga Gospod omogoča prav preko podobe kruha (in vsaj za duhovnika velja, da tudi pod podobo vina).

Za kakšno bližino in združitev gre, nam čudovito opiše evangelist Janez v molitvi med samim postavljanjem evharistije pri zadnji večerji: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.

In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene« (Jn 17,20-23).

S tega vidika nam celoten obred svete maše, ki je naravnan na obhajilno združenje z učlovečenim Božjim Sinom, sporoča življenjsko pomembno sporočilo: človeku je življenje podarjeno zato, da bi se v njem dogajale združitve, povezovanja vseh vrst in da se med ljudmi ustvarja edinost.

Učlovečeni Bog po sveti evharistiji še naprej uči kot v času zemeljskega življenja, da je za kristjane v življenju gotovo najpomembnejša združitev s Kristusom v svetem obhajilu, ko zakramentalno postanemo eno z njim. A ker je to, kar se dogaja pri sveti maši, treba prenesti na primeren način tudi v vsakdanje življenje, je tudi ta sad svete maše treba po podobnosti uresničevati tudi v odnosih z ljudmi.

V obhajilnem zedinjajočem dogodku nas Gospod torej usmerja, da bi bili eno tudi drug z drugim. Tako na primer sveta maša kaže način, kako naj mož in žena postajata eno v zakonskem življenju, kako naj starši in otroci postanejo eno v družinskem življenju, kako naj redovnice in redovniki postanejo eno v redovnem življenju, kako naj duhovniki postajajo eno s svojimi občestvi ter s škofom in kako naj kristjani, kjerkoli živijo in karkoli delajo, postajajo eno po združevanju src, mišljenja in čutenja z vsemi ljudmi.

Pomislimo, ali ni prav takšna združitev na poseben način tudi vsebina zakonske obljube, ki si jo poročenca dasta v obhajanju zakramenta svetega zakona: ostati zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, se ljubiti in spoštovati v vseh okoliščinah in do konca svojega življenja.

To je izjemen primer združitve življenj dveh na vseh področjih, ki ima zagotovilo izjemne rodovitnosti prav tako na vseh področjih človekovega bivanja, telesnem, duševnem in duhovnem.

Ni komentarjev:

Objava komentarja