petek, 25. junij 2010

Evharistični obed

25. Evharistični obed

Jezus nam je podaril najdragocenejši zaklad svoje odrešenjske ljubezni in trajne navzočnosti v obliki obeda, ki je izraz življenjske skupnosti. To je storil v noči, ko je bil izdan; ko ni mogel storiti nič drugega več, nam je zapustil samega sebe v trajni navzočnosti pod podobama kruha in vina, da bi na ta zakramentalni način njegova daritev na križu mogla biti prisotna skozi vse čase.

Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, je tako v obliki skupnostnega obeda zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: »zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (B 47).

Svetopisemski pomen obeda je zelo globok, saj predstavlja ne le hranjenje telesa, ampak predvsem življenjsko skupnost, ki si vse deli; skupnost, kjer so vsi usmerjeni k drugemu. V obhajanju svete maše je mnogo znamenj, ki razodevajo ta vidik: oltar kot miza, kruh in vino (kot simbola vsakršne hrane potrebne za življenje), zbrane sestre in bratje – vse to je zunanja podoba svete maše, ki je kot takšna »ikona« zadnje večerje.

Gospod Jezus je želel pod podobo kruha ostati naša hrana, naša moč, a v skupnostni obliki. Že od vsakdanjega kruha smo »odvisni«, saj brez tega »dodatka« od zunaj ne moremo biološko preživeti; koliko bolj smo še »odvisni« glede duhovnega življenja od »kruha življenja«!

Ko smo telesno lačni, nehote življenjsko priznavamo, da nimamo sami življenja v sebi, da za preživetje potrebujemo hrano od zunaj. Bog pa nas je ustvaril lačne tudi po Njem, po njegovi bližini, lačne torej po evharističnem Kruhu, da bi še bolj kot za telesno življenje čutili potrebo po »Hrani od zunaj« za večno življenje; po Hrani, ki si je ne moremo dati sami.

Vsakdanje izkustvo kruha in vina (njun nastanek, kaj in kdo vse sodeluje pri tem) lahko pomaga pri dojemanju potrebnosti Kristusa, ki si je privzel podobo kruha in vina sredi cerkvenega občestva bratov in sester, da bi nam pokazal, da je postal človek pod pogoji tega našega grešnega sveta iz ljubezni do nas, da bi nas povezal v eno družino in nahranil ter nam podaril možnost večnega obeda, večne skupnosti.

»Hvaljen Bog, Gospod vesolja. Po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh, tebi ga prinašamo - sad zemlje in dela človeških rok, naj nam postane kruh življenja. Bogu čast in hvala vekomaj.»

Tako duhovnik moli pri polaganju kruha na oltar. Pri spremenjenju pa nadaljuje:
»Ko je šel prostovoljno v trpljenje, je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, dal svojim učencem in rekel: VZEMITE IN JEJTE OD TEGA VSI, TO JE MOJE TELO, KI SE DAJE ZA VAS.«

Ko nas oltarna miza hrani z istim kruhom in kelihom, nas tudi povezuje v eno »omizno skupnost«. Kar pomeni najbolj domačo skupnost, skupnost življenja. Ob sveti maši se še globlje zavemo, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar nasiti ne le telo, ampak tudi dušo in duha. Vse te tri »hrane« naj bi vsebovali tudi naši, zlasti družinski, obedi.

Zakonska privolitev je polna podobne »evharistične« vsebine: »Jaz, …, sprejmem tebe, …, za svojo ženo/moža in obljubim, da ti bom ostal/a zvest/a v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.« Ali ne pomeni ta privolitev, da se mož in žena kot »kruh« in »vino« drug drugemu doživljenjsko podarjata: konkretno to pomeni, da storita vse, da bi njune misli, besede in dejanja postali »kruh življenja« zanju, za otroke, če jih imata, in za druge.

Kruh in vino sta najmočnejši znamenji evharistije, saj sta obe prvini človeku blizu, sta mu potrebni in zaznavni: vidi ju, tipa, vonja, okuša, je in pije …

Ob tem lahko razmišljamo: o konkretnih obedih v družinah danes: kljub spremenjenim razmeram je mogoče najti primerne oblike pravih obedov, ki ne nasitijo samo telesa, ampak tudi čustva prisotnih in celo duha, če so po začetni in končni molitvi tudi srečanje v Jezusovem imenu, kar zagotavlja njegovo bližino.

Sveta maša nas tako vabi, da se v zakonu in družinah ter drugih skupnostih vprašamo, koliko se člani doživljajo kot »kruh« drug drugemu. Primerno se je pogovarjati, kdaj in kje to resničnost najbolj doživljajo; kje se prav v njihovi sredi čuti »lomljenje« in kje »slasten okus« in prijeten »vonj« tega kruha; kdaj je kdo z veseljem »kruh« in kdaj ga je tega strah.

In nenazadnje je danes, na državni praznik, prav, da v tej luči razmišljamo tudi o državni skupnosti, koliko in kako znamo kot država biti »kruh« drug drugemu in kakšne »obede« si pripravljamo. Evharistični kongres nas je gotovo pozval in usmeril tudi v to družbeno razsežnost našega krščanskega bivanja, saj nas obvezuje Kristusovo naročilo, da sredi sveta živimo kot »sol« in kot »kvas«.

Ni komentarjev:

Objava komentarja