sobota, 05. junij 2010

Duhovnik med Jezusovim Srcem in srcem sveta

5. Duhovnik med Jezusovim Srcem in srcem sveta

Duhovnik po Jezusovem Srcu je zelo očitno vpet med svetost in grešnost. Med grešnost, ki ga kot navadnega smrtnika priklepa k pritlehnim stvarem, in svetost, ki je tista sila, ki je edina sposobna spremeniti svet.

Vpet med Jezusovo Srce in (grešno) srce sveta, bolj kot drugi doživlja neizprosen boj med lučjo in temo, med dobroto in zlom. Po veri in v zakramentih že doživlja zmago Luči in Dobrega, a v telesu še s Pavlom doživlja »trn satanov«, ki ga bije.

Kot takšen je tudi slovenski duhovnik, pa naj bo novomašnik ali zlatomašnik, pomemben »katalizator« v zgodovini, je nadaljevanje »znamenja, ki se mu bo nasprotovalo«. Pridružen je Kristusovemu Srcu in po njem upodobljen po skrivnostni moči polaganja škofovih rok.

V tem Srcu je njegov življenjski prostor in tam more prepoznavati resničnost slovenske sedanjosti. Iz tega najbolj pristnega organa zrenja Očeta mora izrekati v slovenski prostor resnico: o nas samih, o naši preteklosti in naši prihodnosti, o slovenskem grehu in očiščevanju, o naši spravi in o prerojenju slovenskega naroda pa tudi o slovenski svetosti. Čast ima izrekati resnico odrešenja za slovenski narod in vse, ki z njim prebivajo v naši domovini.

Vsako leto se v teh prvih junijskih tednih najbolj odpirajo še nezaceljene rane našega narodnega srca iz polpreteklega časa. Ponekod v slovenski zemlji še globoko korenini smrt. Pa ne mislim na človeške kosti v (ne)označeni slovenski zemlji, saj v njih, tako sem prepričan, ne domuje smrt - zato se jih nekateri bojijo (mrtvih se namreč ni treba bati).

Bolj imam v mislih »zemljo« naših slovenskih src. Tam globoko se nekje v njih zadržuje smrt: sovraštvo, odpor, bojazen in strah, neodpuščenost in nesposobnost sprave - vse to so jasna znamenja duhovne smrti. Od sv. Štefana naprej so se v najtežjih trenutkih krščanstva pojavljali kristjani, ki so že v samem deju sprejemanja nasilne smrti ljubili svoje rablje.

Pričevanja o Božjih služabnikih mučencu Lojzetu Grozdetu, škofu Antonu Vovku in duhovniku Danielu Halasu, potrjujejo prav to držo. Nikjer ni sledu o tem, da bi sovražili, da bi snovali maščevanje.

Le dostojanstveno sprejemanje neizbežnega trpljenja in vedno globlja skrb za zasliševalce in naročnike zločinov, ki so v resnici prave žrtve greha in zla. Kakor se je v rimskih levnjakih tako se je tudi v slovenskih medvojnih in povojnih »kolosejih«, zaporih in zasliševalnih sobah, slišala ali čutila molitev za mučitelje. In prav to so znamenja mučencev in zato znamenja upanja, da smo tudi Slovenci zmožni velikih dejanj in tudi mučeniških drž.

Slovenski mučenci, ki bodo morda priznani kdaj tudi pred vesoljno Cerkvijo, so znamenja upanja za slovensko spravo in zato veliko znamenje upanja za slovensko družbo, ki brez tega dejanja sprave ne more preživeti. Res da je pomembno odkrivanje resnice in poprava krivic, saj brez tega ni popolne sprave, a najpomembnejše je iz »zemlje« slovenskih src iztrebiti smrtno držo sovraštva.

Mučence je bolj kot zase skrbelo za vse vrste njihovih rabljev. Ker niso mislili nase, so bili sposobni spravne drže. V takšno zadržanje jih je odpiralo upanje v Jezusa Kristusa. To je drža usmiljenja žrtve pred krvnikom, ki je krvniku potrebna za njegovo duhovno preživetje kot rastlini v puščavi voda. In takšni ljudje so znamenja resničnega upanja.

Sedanji slovenski duhovnik ima dovolj svetlih in svetih zgledov iz preteklosti, tudi mučeniških pričevanj mu ne manjka, da lahko konkretno ve, kako se živi zajemajoč iz Kristusovega Osrčja, na katerega se vsak dan pri obhajanju Kristusove nekrvave daritve priključuje.

Res potrebujemo arhitektov in zdravnikov, ekonomistov in politikov, kmetov in kemikov, umetnikov in pedagogov, zgodovinarjev in arheologov (duhovnik jih ne more nadomestiti) ... a slovenskega duhovnika ne more nadomestiti nihče. Njegova naloga je voditi do duhovne vizije slovenske prihodnosti, kot jo kontemplira v Jezusovem Presvetem Srcu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar