ponedeljek, 14. junij 2010

Evharistično srečanje oseb

14. Evharistično srečanje oseb

Včerajšnji dogodek evharističnega kongresa v Celju naj postane začetek novega dogajanja po naših župnijah, družinah, redovnih skupnostih in posameznikih. Kar pomeni: ohranjajmo živo vprašanje, kako sedaj evharistični kongres nadaljevati.

Tudi vrtnice naj bodo pri tem prvi pripomoček, ko bomo vsak dan po malem utrjevali vero v skrivnost svete evharistije, v katero je včeraj zrla vsa Cerkev na Slovenskem.
Kot temeljno ohranimo bistveni poudarek, ki ga prepoznamo tako v Jezusovem zemeljskem bivanju pod podobo človeka kot pod podobama evharističnega kruha in vina.

To je poudarek na osebi, na drugi Božji osebi in človeku kot osebi. Kdor je prišel v stik s človekom Jezusom, se je preko njegove človeške narave, ki je vsebovala tako telo kot dušo, na človeški način srečal z drugo Božjo osebo, učlovečeno Božjo Besedo. In prav isto se zgodi pri sveti maši.

Pri srečevanju in medsebojnem sprejemanju ljudi je primerno, da nismo osredotočeni predvsem na telo, ki je spremenljivo in, kar se materije tiče, zamenljivo, ampak na osebo samo. Tako je tudi s srečevanjem s Kristusom. Evharistično spremenjenje kruha in vina je osebno dejanje Kristusa, ki se spet in spet podarja svetu; sveta maša je pred vsem drugim dejanje Odrešenika, ki želi biti osebno prisoten med nami, da bi nam omogočil podaritev samega sebe na način osebnega odnosa.

Češčenje Najsvetejšega zakramenta razodeva osebo Kristusa in teži k njej, ki je skrivnostno, zakramentalno, navzoča pod podobama kruha in vina. S strani vernika je češčenje Kristusa, realno navzočega pod podobama kruha in vina, pravzaprav način zelo osebnega sprejemanja njegovega podarjanja kot osebe.

Kristus se nam vedno razodeva predvsem kot oseba, katere bistvo je podarjanje samega sebe. To je prepoznavno v samem »slovilu« tega zakramenta, ki je gotovo avtentično Kristusova beseda: »To je moje telo (meso), ki se daje za vas!« V aramejskem jeziku pomeni besedna zveza »to je moje meso« več kot prisotnost »trupla« (telesa); v zavest namreč kliče prisotnost celotne osebe, saj se pojem »meso« kakor tudi »telo« uporabljata za celovito človeško bitje.

Evangelist Janez ponuja takšen razširjen pomen besede »meso« v svojem evangeliju, ko zapiše: «Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« in »tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni« (Jn 6,56-57).

Biti in ostati drug v drugem, je mogoče razumeti le kot najbolj notranjo osebno zvezo dveh oseb. Zato »jesti« Kristusovo telo in »piti« njegovo kri, lahko pomeni le takšno resnično najglobljo osebno povezanost, v kateri dve osebi postajata vedno bolj eno; a se seveda ne zlijeta v eno osebo, ampak druga drugi omogočata, da sta še bolj pristno to, kar sta po stvarjenju.

Ni komentarjev:

Objava komentarja