ponedeljek, 07. junij 2010

Naše zakramentalne korenine segajo do zadnje večerje

7. Naše zakramentalne korenine segajo do zadnje večerje

Duhovništvo in evharistija koreninita skupaj v obhajanju zadnje večerje. Tisti večer sta se na čudovit način zlili v eno Jezusova človeška želja in njegova Božja volja ter rodili neizčrpen zaklad milosti in edini pravi izvir življenja.

Ko se je prvič zakramentalno v prvi evharistiji ponavzočila njegova smrt, jo je želel deliti in doživljati v krogu svojih prijateljev, saj jih drugi dan, ko se je ista resničnost zgodila tudi na zgodovinski način, ni bilo v bližini, ker so v glavnem zbežali. In kljub vsemu je v tistem četrtkovem večeru »svoje prijatelje« preustvaril v duhovnike, ki bodo »to« obhajali v njegov spomin vso zgodovino.

Poskušajmo se vživeti v njegovo doživljanje, ko je čez nekaj trenutkov, ko se je v kruhu že razdelil mednje, videl, da se sploh ne zavedajo, pri čem so udeleženi. Evangelist Luka jasno poroča, da so se ukvarjali s tem, kdo med njimi je največji (prim. Lk 22,24): On sam v evharistični resničnosti smrtne agonije in daritve življenja, oni pa v egoističnem prepiru o svoji pomembnosti.

A vendar je srčno želel jesti to »velikonočno jagnje« z njimi. Zares jih je moral imeti rad, takšne kot so bili! In ker se tudi nam dogajajo podobne stvari, lahko v tem vidimo rešitev. Kljub vsemu nas ima neizmerno rad in nam podarja moč svojega duhovništva v obeh oblikah in nas želi imeti ob sebi pri obhajanju svete maše – torej pri posedanjenju svoje smrti in vstajenja.

Kot sveti Pavel smo duhovniki še posebej njegove priče, ker ga vsak dan srečujemo kot Križanega in kot Vstalega pri sveti maši, pri kateri delujemo tudi v moči njegove osebe (in persona Christi). Vsi prisotni pa se pridružujejo v moči krstnega duhovništva.

V letu evharistije in tik pred slovenskim evharističnim kongresom končujemo ob letošnjem prazniku Srca Jezusovega leto duhovništva. Papež Benedikt XVI. je lani na praznik Srca Jezusovega, ki je svetovni dan duhovniškega posvečenja, razglasil »leto duhovništva« ob 150-letnici smrti arškega župnika sv. Janeza Vianneya. S to gesto je pokazal plemeniti in sveti odnos do skrivnosti duhovniške službe.

Z letom duhovništva je poudarjena pomembna vlogo in poslanstvo duhovnika v Cerkvi in v sodobni družbi. Papež je imel v mislih duhovnika, ki s svojo duhovniško zvestobo seva v svet Kristusovo zvestobo do sodobnega človeka, ki zaradi svoje odtujenosti Kristusu še posebej potrebuje dokaz njegove zvestobe.

In ta »dokaz« so na viden način duhovniki. V življenju službenega duhovnika naj vedno prihaja, poudarja papež, do izraza, da se njegova evangelizacijska naloga razlikuje od krstne in birmanske ne le po stopnji, ampak po bistvu: po posebni globinski podobnosti s Kristusom (ontološka vez neizbrisnega znamenja duhovništva).

Naše duhovništvo korenini v Kristusu-Glavi Cerkve in nosi v sebi srčno in popolno priličenje Kristusu predvsem v njegovem »apostolskem načinu življenja«. To vključuje intenzivno duhovno življenje, tisti »novi stil življenja«, ki ga je pričel Gospod sam in so ga nadaljevali apostoli s Pavlom vred.

Ni komentarjev:

Objavite komentar