30. Ohranjajmo v duhovnem spominu poglede iz Jezusovega Srca

Sklep Vrtnic vabi k razmisleku o ohranjanju uvidov, ki so se prebujali ob vživljanju v Jezusove poglede na nekaj sodobnih dogajanj, predvsem pa na zakonsko in družinsko ter posvečeno življenje. Jezus je moral večkrat poseči v svet razmišljanja in doživljanja svojih prvih učencev, da jim je pomagal ohranjati pravo smer. Njegova veseda nam to pomaga še danes. Za sklep Vrtnic smo zato izbrali dve svetopisemski besedili, ki poudarjata Jezusov pogled na življenje in nudita primerno »optiko« za ohranjanje njegovega pogleda tudi danes.

Prvega smo že srečali na začetku meseca vrtnic. Janez je zapisal, da je Jezus uporabil primero o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33), da je prav usmeril duhovni pogled učencev. Jezus je mislil najprej nase. On je kot »seme« po »nujnosti« Božje ljubezni umrl na križu, da bi vsi imeli možnost večnega življenja. A sporoča tudi nam: sredi zgodovinske izkušnje smrti, ki človeku na koncu vzame vse, se pri Njem pojavi smrt, ki daje življenje! Sledi vabilo: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj« (12,26). Jezus si želi, da bi mu sledili. Kar pomeni umirati sebi, da bi ostali živi; umreti sebi, da ne bi ostali sami. Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo. Za sklep Vrtnic bi si pravzaprav morali odgovoriti na vprašanje: ali po tem mesecu razmišljanja in molitve ob Jezusovem Srcu bolj živimo ali smo še bolj »mrtvi«. Jezusova primera o semenu je zelo praktična, saj na razumljiv način daje »orodje« za prepoznavanje pravega, Jezusovega načina ravnanja.

Drugi odlomek, ki naj nam pomaga ohranjati Jezusov pogled na odnose z ljudmi, pa najdemo pri evangelistu Luku, ki je zapisal: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje« (Lk 6,36-38). Če nam je prejšnji odlomek pokazal, kako gledati nase in na svoje življenje, je v ta odlomek ujet pogled Jezusovega Srca na življenje v skupnosti. Usmiljenje je Božja resničnost, po kateri se popolnoma loči od človeka. V pravem pomenu besede je lahko usmiljen le On; človek, grešnik, pa deležen njegovega usmiljenja. Kajti usmiljenje ne pomeni »pomesti pod preprogo« krivde in posledic greha, ampak jih vzeti nase in jih izničiti. Dobesedno lahko to stori le Bog. In v Jezusu Kristusu je tudi storil. Ker smo kot grešniki najprej deležni Božjega usmiljenja, smo dolžni podobno ravnati tudi v naših medsebojnih odnosih. In sedaj pomislimo, kakšno bi bilo življenje v zakonih, družinah, različnih skupnostih, družbi, če bi se ravnali po tem Jezusovem pravilu. »Soditi« pomeni dogajanje v srcu človeka, ki drugega sam pri sebi pre-soja; kot sodnik na sodišču. Napačno si predstavljamo Boga »sodnika«, če ga primerjamo sodniku na sodišču. Ko si ga tako predstavljamo, si že slikamo malika. Bog sodi tako, do jasno loči dobro od zla in zlo s svojo »sodbo« uniči. Ni pa »sodnik«, ki bi obsojenega spoznal za krivega in ga kaznoval. Prav nasprotno, Bog želi človeka, tudi grešnika, osvoboditi. Človek pa po navadi »sodi« tako, da drugega obsoja. Če bi pa v kaki skupnosti, na primer družini, nihče v srcu ne sodil drugega, tudi nihče ne bi bil sojen. »Obsoditi« pomeni svojo sodbo tudi javno izraziti pred drugimi. Če v družini nihče ne bi drugih obsojal, tudi sam ne bi bil obsojen. Če bi vsak takoj odpustil, ne bi mogle nastati zamere, napetosti, očitki, spori, razdori, ločitve in … Notranje odpuščanje se nato utelesi v daru, v dajanju z dobro, potlačeno, zvrhano in potreseno mero. Ker Jezus ni določil, kaj naj damo, pomeni, da je treba dati vse, kar smo in kar imamo. Kar zadržimo zase, pravzaprav ukrademo drugim, sebi pa spremenimo v breme, težo, oviro.

Če nam to svetuje Jezus, ne more biti le neka utopija, ampak realno mogoče. Seveda ne zgolj s človeškimi močmi, ampak v moči Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki vsakega izmed nas prehiteva in zato pripravlja, da bi mogli slediti njegovemu zgledu. Kot se ljubezen uresničuje v podarjanju, tako se usmiljenje v odpuščanju, ki spada med najvrednejše darove. Odpuščanja si nihče ne more dati sam, zato je tako osvobajajoče, ko ga prejmemo.

Torej: Srce Jezusovo, upodobi naše poglede po svojih pogledih!

27. Evangeljski svet čistosti v posvečenem življenju

Tudi zaobljuba čistosti v posvečenem življenju ni predvsem in samo odpoved kaki naravni vrednoti. Ni prav, da bi jo prepoznali zgolj kot odpoved kakršnemu koli spolnemu deju zato, da bi odločno nastavili sekiro na korenino »mesenega poželenja« in bi tako vzpostavili popolno nadvlado razuma nad njim. Kajti, kot smo že premišljevali, prizadevanje za čistost zadeva vse neporočene in tudi zakonce. Vsi moramo namreč imeti spolne težnje pod polno kontrolo zato, da bi jih mogli dati na razpolago ljubezni. To nadvlado je težko vzdrževati in zahteva nenehno in rastočo askezo (vajo), ki se v teh primerih imenuje zdržnost.

Zaobljuba čistosti v redovnem življenju mora biti nekaj več. Osebi posvečenega življenja pomaga, da po Kristusovem zgledu v njej »umre« tudi naravna pravica in potreba, ki je globoko vpisana v človeško naravo, da se poroči in ima otroke. Zato predstavlja podaritev Bogu tudi najvišje dobrine zakona, z odpovedjo ne le spolni govorici telesa, ampak tudi medsebojnemu dopolnjevanju, srečevanju, pomoči … S tem pa je uresničeno veliko več kot zgolj zdržnost. Če je askeza in krščanska čistost zelo radikalna in zahtevna, naravnana na to, da zakonci živijo dobro svoj zakon, pa redovna čistost zahteva od posvečene osebe, da naj ga sploh ne živi in da naj da »umreti« tisti pomembni del same sebe, ki je bil ustvarjen prav za zakon. Če ne razumemo tega in ne sprejmemo »smrti«, ki iz tega izhaja, bomo zmanjšali redovno čistost na preprosto zatrtje nagonov. Temeljni vzgib k ljubezni, ki ga spolnost na tako čudovit način prebuja, pa bo, namesto da bi bil dan popolnoma na razpolago Božji ljubezni, ostal nepotešen (frustriran) in povzročal predvidljive posledice, ki jih tudi v občestvu Cerkve v zadnjem času boleče odkrivamo pri posameznih članih.

Če posvečena oseba pozitivno sprejme to »smrt«, ki jo zaobljuba prinaša, je lahko vsa njena sposobnost ljubezni in rodovitnosti dana na popolno razpolago nadnaravnemu življenju zato, da bi jo to življenje popolnoma preželo in povzelo vase. Zrela in pravilno izoblikovana oseba posvečenega življenja razume, da redovna čistost ni predvsem v tem, da ne ljubi žene/moža, ali v tem, da se odpove otrokom - družini. Marveč je v tem, da dá vso svojo sposobnost ljubiti na zakonski način na razpolago Božji ljubezni v okviru kake (redovne) karizme in postane s tem vidno in konkretno podaljšanje »poročne skrivnosti«, s katero je Kristus v učlovečenju vzel v posest človeškost in si je iz nje naredil svoje telo. Redovna čistost pomeni podaritev svojega »mesa« (celoto svojega bitja na tem svetu), da bi - potem ko je oseba postala eno s Kristusovim - postala začetek življenja ne le za enega, ampak za mnoge.

V Edenu je človek posedoval polno deviškost in čistost kot popolno prosojnost, sposobnost celostnega srečanja in popolnega občestva duha z drugimi in z Bogom; občestvo, ki bi se prelilo v telesa in bi jih naredilo deležne duhovne rodovitnosti. Z grehom se je tudi telo zatemnilo in je postalo okop, prek katerega moramo, da pridemo do osebnega srečanja z drugim. Redovna zaobljuba čistosti, ki gre onkraj telesa in daje prednost srečanju na duhovni ravni – vključujoč tudi telesno razsežnost, odpira pomembno pot za vrnitev k prvotnemu redu.

Z zaobljubo čistosti posvečene osebe izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer pripadla eni sami ženi (ali enemu možu) in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov očetovstva/materinstva, da bi iskali samo v Bogu polnost občestva in se naučili samo od Njega, kaj pomeni biti oče (mati). S tem že, sicer na nepopoln način, sevajo v svet nebeško uresničevanje odnosov.

13. Bolniško maziljenje spreminja bolezensko trpljenje v bogoslužje

Jezusovo Srce, ki je središče čutenja njegove Božje osebe, nikakor ne more spregledati težkih položajev v osebnem in družinskem življenju, ki jih povzročajo hude, celo s smrtjo zaznamovane bolezni. S tehničnim in vsakovrstnim razvojem se pojavljajo tudi nove bolezni, na katere še nima človeštvo zadovoljivega medicinskega odgovora. Vsa ta dejstva podpirajo velik pomen Jezusovega srečevanja z bolniki vseh vrst za časa njegovega zemeljskega življenja, ki pa se ni končalo z njegovim odhodom k Očetu, ampak se nadaljuje po Cerkvi, ki v posebno težkih primerih lahko obhaja z bolnikom in zbranim občestvom domačih in bližnjih celo zakrament bolniškega maziljenja, ki ponavzoča Jezusovo skrb za bolnike in njegovo srečanje z njimi. Najprimerneje je, da se ta zakrament obhaja v okviru družine, ki je s tem še bolj domača Cerkev.

Bolniško maziljenje odgovarja na stanje težke in resne bolezni, ki bolnika, in z njim celotno družino, postavi celo pred »vrata« smrti; a ni predvsem za na smrtno posteljo. Težko bolezensko dogajanje družino, še zlasti če na to ni pripravljena, zelo prizadene in lahko celo ohromi potrebne medsebojne stike članov ter sorodnikov, saj prinese veliko strahu, negotovosti in najrazličnejših bojazni. In v takšno dogajanje vstopa bolniško maziljenje, ki je resnično zdravilo za strah pred smrtjo, saj se mu v nevarni bolezni ali visoki starosti ni mogoče docela izogniti. Zakrament bolniškega maziljenja želi družini pomagati to stanje sprejeti pozitivno, se v njem primerno boriti in ga spremeniti celo v proces odrešilnega vključevanja v Kristusovo trpljenje.

Žal je ta zakrament prevečkrat pozabljen ali iztrgan iz kroga družine. Vredno bi bilo več storiti za vključevanje celotne družine vanj. In verna molitev družinskega občestva, ki je »domača Cerkev«, bi morda lahko večkrat rešila bolnika ali mu olajšala stanje ter posvetila njegovo trpljenje, kot nam v svojem pismu svetuje apostol Jakob (Jak 5,14-15). Tudi kadar se obhajanje tega zakramenta mora dogajati v okolju bolnišnice, morda celo v intenzivnih oddelkih, je primerno, da so domači na primeren način vključeni. Če ne drugače, so lahko v drugem primernem prostoru ali doma zbrani v molitvi.

Bolniško maziljenje dopolnjuje to, kar se je začelo pri krstu: krepi naše upanja polno življenjsko občestvo z umrlim in vstalim Gospodom. Zaradi tega občestva svetih na koncu našega življenja ni smrt, ampak je Kristus, ki je naše življenje; ni izničenje, ampak polnost vstalega življenja. V tem upanju nas ta zakrament krepi, zato kljub nevarni bolezni ne obupujemo, ampak s Kristusovim pogledom motrimo tudi trpljenje, ki ga bolezen prinaša s seboj. Naše veliko upanje je, da bomo po koncu sedanjega življenja živeli z Bogom. Bog sam človeka pripravlja na to, da bo lahko živel z Njim, zato iz človekovega življenja jemlje vse, kar ovira življenje z Njim.

Poleg upanja v dokončno življenje z Bogom pa zakrament bolniškega maziljenja podeljuje tudi milost potrpežljivosti v prenašanju bolezni in pogum, ko grozi smrt. Čeprav ni v prvi vrsti namenjeno telesni ozdravitvi, nam bolniško maziljenje pomaga telesno bolezen sprejeti tako, da nas na poti k Bogu ne ovira, ampak je bolezen priložnost, da se še popolneje izročimo Bogu. Tako vključuje v odnos ne le človekovo duhovno, ampak tudi telesno razsežnost, torej poživlja celega človeka, in če je primerno, lahko tudi telesno ozdravlja.

Z obhajanjem zakramenta bolniškega maziljenja družina v svoji sredi uresničuje na prav pomenljiv in tolažilen način svojo vlogo »domače Cerkve« in postaja konkreten prostor delovanja Boga, ki je želi delovati odrešujoče in poživljajoče tudi v težkih položajih nevarnih bolezni. Takšno bogoslužno delovanje družine je za bolnika in druge družinske člane vir novega miru, poguma in moči, da lahko nadaljujejo življenje v povezanosti s celotnim občestvom Cerkve in se še utrdijo v veri, upanju in ljubezni.