Prvi človekov poklic se je zgodil čisto na začetku. Vse je že bilo ustvarjeno in bilo je dobro. Toda Bog je hotel imeti tudi nekoga, ki bi ga lahko ljubil in bi ta odgovarjal na njegovo ljubezen. Zato je ustvaril človeka, ki bi mu bil podoben. Mogel bi začutiti, da je ljubljen in ljubezen bo vračal, da bi bil krog ljubezni popoln.
»Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.
Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1Mz 1,26.28).
Stvarjenje človeka smemo imenovati poklicanost k ljubezni. Ustvarjeni človek ni postal samo številka na seznamu ustvarjenih bitij. Postal je nekdo, s katerim je Bog prijateljeval. Ustvaril, ga je po svoji podobi. Bog je z ljubeznijo ustvaril človeka svobodnega in sposobnega ljubiti. Človeku je dal moč ljubiti in tudi potrebo, da je ljubljen. Živel naj bi iz ljubezni in v ljubezni. Iz Božje ljubezni in v ljubezni do svojega bližnjega.
Poklicati nekoga v življenje, pomeni ljubiti ga. Dati mu, da biva, in to ne samo v teku minljivega življenja, za vekomaj ga je poklical v življenje. Ni mu samo vdihnil oživljajočega duha za zemeljsko življenje, ustvaril ga je za večnost in mu položil v srce hrepenenje po tistem, ki ga ja ustvaril.
Klic v življenje je neskončno velik dar. Dar, ki ga nič drugega ne more zasenčiti. Ustvarjenost je poklic v odnos. Bog ni človeka ustvaril kot samotarja in gospodovalca nad vsem ustvarjenim. Ustvaril ga je kot moža in ženo. Da bi živel odnos. A ne kakršenkoli odnos, marveč odnos, ki bi imel vzor v prvotni ljubezni. Tako kot je Stvarnik vzljubil tistega, ki ga je ustvaril, naj bi tudi človek ljubil svojega brata in sestro. Iz Stvarnikove ljubezni naj bi pil, da bi imel moč ljubiti.
Gospod, zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen! Tvoja dela so čudovita! Daj mi odprto srce, da se bom vedno veselil, da sem ustvarjen, da se bom zavedal, da sem rojen iz ljubezni. Naj me poklicanost v življenje spominja, da sem poklican, da bi živel življenje v polnosti. To pa preprosto pomeni: Ljubiti iz vsega srca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar