Župnik Simon Onušič nam danes pripoveduje zgodbo svojega poklica. Prisluhnimo mu:
Zgodaj sem postal ministrant. Otroci smo bili med mašami spredaj v prezbiteriju in fantje smo po zaslugi mežnarice hitro postali ministranti. Naslednji pomemben mejnik je bila zamenjava domačih župnikov, krstitelja je zamenjal Janez Voljč. Spominjam se najinega prvega srečanja in pogovora. Bil je 4. avgust 1970, god arškega župnika Janeza Vianeya. Na spominsko podobico mi je napisal posvetilo: V spomin na prvo srečanje. Imel sem pet let. Ker sem doma blizu župnijske cerkve, ni bilo maše, pri kateri ne bi ministriral. Ta bližina me je še bolj povezala z župnikom Janezom, ki me je redno vabil k ministriranju pri krstih, porokah in pogrebih.
In prišel je eden najlepših dni v mojem življenju, 12. junij 1972, slovesnost prvega obhajila. Na slovesnost nas je pripravljal kaplan Janez Kebe. Župnik Janez pa me je določil, da mu kot ministrant prinesem na oltar pateno s hostijami. Skupaj z dvema sošolkama smo povedali naslednje misli: »Častitljiv mašnik naš, sprejmi ta dar od nas, lepo ga nesi na oltar, spremeni ga v presveti dar. Nam v obhajilu ga podeli, da bomo z Jezusom živeli.«
Po končanem četrtem razredu osnovne šole sem prvič odšel na duhovne vaje v Želimlje. Tudi tu je imel župnik Janez pomembno vlogo, sicer tih, ne preveč zgovoren, kakršen je bil po značaju, me je po vsakih duhovnih vajah pozorno poslušal, ko sem mu opisoval potek duhovnih vaj. Njegova spodbuda in molitev me je vedno bolj približevala oltarju in v meni je rastel klic po duhovništvu.
In prišla je bridka ura slovesa. Župnik Janez je bil navdušen hribolazec in alpinist. Ko je skupaj z mladincema Francetom in Stanetom plezal v triglavski steni Severno nemško smer, so omahnili v dolino in večnost. Bil je 19. julij 1972. »Ljubili so gore, v gorah so iskali Boga, našli so ga.« Župnikova smrt je bila zame prelomnica, dokončna odločitev za vstop v malo semenišče. Takrat sem končal šesti razred.
Vse življenje mi je najbližja pobožnost prvih petkov in prvih sobot, izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ob mašniškem posvečenju mi je starejši duhovnik dejal: »Izroči svoje duhovništvo Mariji in vedno boš pri Jezusu, vedno blagoslovljen, v dobrem in hudem!«
V domači družini sem kot otrok prvič slišal za Fatimo in Marijina prikazovanja. Sedaj kot duhovnik redno romam tja. A premalo je poznati Fatimo, Marijino sporočilo je potrebno živeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar