Misijon na Ljubnem ob Savinji, ki so ga pred šestimi desetletji vodili ljudski misijonarji jezuiti, je bil dobro obiskan, sadovi pa tako ali drugače sežejo do današnjih dni. Eno je gotovo: brez tega misijona bi ne bilo té življenjske zgodbe.
Vneti misijonarji so goreče pridigali, spodbujali k pobožnosti, tudi k posvetitvi presvetima Srcema Jezusa in Marije, svarili župljane, jim priporočali stanovitnost na krščanski poti ter jih pripravili na zakrament svete spovedi, kamor so bili ob koncu povabljeni, dopoldne žene in dekleta, popoldne možje in fantje. Mamo Pavlo Visočnik je misijonar spodbujal, da bi imela še kakšnega otroka. Ugovarjala je, da sama pač ne more tega izpolniti, če mož ni za to, saj je poznala svojega Janeza. »Ali mož pride popoldne k spovedi?«, je sledilo vprašanje. Mama je pritrdila, saj je vedela, da pride.
Oče Janez Visočnik se je dobro pripravil na spoved. Vse je bilo lepo in prav, dokler ga pater jezuit ni vprašal, koliko ima otrok. Odgovoril je: »Pet.« Na naslednje vprašanje: »Zakaj pa ne več?«, mu je razložil, da je sicer res kmet, toda trdo delo, slaba zemlja, strme površine botrujejo bolj revščini kot obilju. Ne more imeti več otrok, ker jih ne bi mogel primerno preskrbeti. O tem sta nekaj časa razpravljala, misijonar pa mu je slednjič dal za pokoro: »Imejte še enega otroka.«
Mama ga je smeje pričakala na pragu. On pa je bil silno zaskrbljen in zamišljen. Pri nabito polni cerkvi je spovednik našel oba zakonca, ne da bi ju poznal. Kako je to sploh mogoče? Oče se je upiral in prosil sosednjega župnika, da bi ga odvezal od naložene pokore. Ta pa mu je razložil, da on nima in ne more imeti nič pri tem: »Janez, kar sta se zmenila, sta se zmenila, ne morem te odvezati od tega! Enega boš pa že še nahranil in oblekel. Preden bo zrasel, bodo že drugi časi!«
Čez slabo leto je v domači hiši sredi noči privekala na svet mala Martina, ki je že kmalu po rojstvu tako vpila, da se je njena petletna sestrica močno prestrašila. Zaspana deklica še ni vedela, da je pravkar dobila sestrico.
»Otrok pa je rasel in se krepil.« Martina je bila živahna, pogumna in šaljiva deklica. Bila je izjemno praktična; delala je na kmetiji, občudovala smreke, hodila z bratoma v gozd, z družino na polje, na senožet. Po osnovni šoli je začela delati v tovarni, domači pa so jo po tihem določili za ta-mlado na kmetiji. Toda Bog je posegel vmes.
»Spoznala sem, da me Gospod zares kliče k sebi, in le s težkim srcem sem se odločila, da zapustim ljubljeno domačijo, domače, smreke, delo na kmetiji. Tik preden sem odšla v samostan k sestram klarisam v Nazarje, pa sem slišala mamo, ki je očitala očetu, zakaj mi nič ne reče. On je pa dejal: 'Tiho no bodi, saj veš, kako je prišla na svet!' Šele potem sem izvedela, kako me je Gospod poklical v življenje, in to je bila zame še dodatna spodbuda, da me Bog zares kliče,« se spominja sestra Marija Angela Visočnik, ki je danes opatinja samostana klaris Marije Matere Cerkve v Turnišču.
Ni komentarjev:
Objavite komentar