Danes prisluhnimo zakoncema, kako živita poklicanost v družino.
Sva običajna zakonca, ki nama vernost pomeni življenjsko držo. Spoznala sva se kot študenta in se v tem času veliko pogovarjala, bila aktivna v cerkvi, kar naju je še posebej povezalo. Želela sva si skupnega življenja, potrjenega z zakramentom svetega zakona, in se cerkveno poročila. Našega Gospoda sva v vsem tem času postavljala na prvo mesto. Bolj ko sva bila z Njim povezana, močnejša je postajala vez med nama.
Najin zakon je bil tudi preizkušan, ko sva se veselila prvega otroka in je v drugi polovici nosečnosti prišlo do nepričakovanega zapleta, po katerem otrok ni preživel. Vedela sem, da mu v tem trenutku lahko pomagam le s krstom želja in molitvijo. Še nikoli nisem tako pristno razumela Abrahamove daritve sina Izaka Bogu. V težkih trenutkih izgube mi je bil v največjo pomoč in oporo mož, ki je bil ves čas z mano in mi stal ob strani. Skupaj sva bila tudi v molitvi.
Po izgubi prvega otroka sva pet let čakala na hčerko Veroniko. Vedno sva si želela številno družino, vendar sva po letih čakanja in upanja sprejela, da se Božji načrt razlikuje od najinega. Srce najine Veronike pa ni moglo sprejeti dejstva, da bi ostala edinka. Leta 1997 je Slovenijo obiskal milostni kip fatimske Marije romarice. Našo župnijo je vodil gospod Lojze Snoj, ki nas je z ljubeznijo dalj časa pripravljal na to srečanje. Veliko smo molili, opravili pet zaporednih prvih sobot in se kot posamezniki in družine posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V pripravi smo na listke Mariji pisali naše prošnje in zahvale, pisali so jih tudi otroci. Med njimi je bila prošnja naše Veronike, da bi dobila sestrico ali bratca.
Kip fatimske Marije romarice je obiskal župnijo Moste v Ljubljani 13. oktobra 1997, na dan 80-letnice zadnjega prikazanja Marije pastirčkom v Fatimi. Slovesnosti sta se udeležila mož in hčerka, ker sem bila v službi dežurna. Ko sem se zvečer vrnila domov, me je Veronika pričakala pri vratih, se mi vrgla v objem in rekla: »Veš, mamica, zagotovo bomo dobili dojenčka, jaz sem se kipa Marije dvakrat dotaknila.« Ta neizmerna otroška vera me je presunila in hkrati prestrašila, kajti moja vera takrat ni bila tako močna. Razveselila sem se, ko sem čez dva meseca spoznala, da pod srcem nosim življenje. Vedela sem, da je bila z nami na naši poti Mati Marija. Veselo novico sva Veroniki zaupala na božični večer. Ponosno se je obrnila k Marijini podobi in izrekla »Hvala, Marija!« Še vedno nosim v sebi utrip tega trenutka zahvale, zaupnosti in sreče. Ko je hčerka Katarina dopolnila 10 let, smo vsi skupaj opravili zahvalno romanje v Fatimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar