10. Družina kraj sprave in odpuščanja

Pogled iz Jezusovega srca preprosto ne more biti drugačen, kakor da poteka skozi »očala« odpuščanja in sprave. Saj je prav v tej resničnosti bistvo Jezusovega poslanstva na svetu, ki se je dopolnilo v njegovi smrti na križu »za nas in za naše grehe« in v njegovem vstajenju. V zakramentu sprave je utelešena Jezusova drža do grešnikov za vse čase do konca sveta. Sam je pogosto naglašal, da je prišel zaradi grešnikov; a ne da bi jih obsodil, marveč da bi jim pomagal iz objema zla in greha do svobode. Da bi jih osvobodil iz zasužnjenosti zlu in jim pomagal pri odpravljanju posledic greha, se je sam učlovečil v svet, ki ječi pod posledicami grešnih odločitev ljudi, od Adama in Eve naprej. Med nami je, da bi nas rešil iz posledic izvirnega greha ter vseh osebnih krivd in posledic osebnih grehov, v katerih tičimo posamezniki in po nas vse stvarstvo in zgodovinsko dogajanje.

Brezmadežno Srce Marije je pred nami kot prvi vnaprejšnji sad tega prizadevanja, saj jo je Oče obvaroval izvirnega greha že ob spočetju in je to izvorno čistost, brezmadežnost ohranila tudi s pomočjo milosti vse svoje življenje. Vsi drugi ljudje pa smo najprej ujeti v izvirni greh in njegove posledice, ki jih zaznavamo kot k slabemu nagnjeno voljo, zatemnjeno spoznanje, trpljenje in smrt; z osebnimi grehi pa položaj le še poslabšujemo. A ker se naša grešnost ne konča niti s krstom, nam Gospod s svojim odrešenjem prihaja ponovno in ponovno naproti. Najbolj izrazito se to zgodi v zakramentu sprave. V njem se razgali usoden grešen položaj človeka, ki se ga sam ne more rešiti: krivde in večne kazni (pogubljenja) si nihče ne more sam odpustiti ali odstraniti in prav tako ne drug drugemu. To lahko stori samo Bog – in zakrament sprave omogoča, da to v živo doživimo. Zagotavlja pa tudi dovolj milostne pomoči, da se lahko temeljito lotimo odpravljanja časnih posledic greha, ki po spovedi še ostanejo v telesu, čustvih, doživljanju … predvsem pa, da na »pogorišču greha« lahko začnemo uresničevati dobroto in ljubezen. In prav ta vidik novih moči in milosti za spreobrnjeno življenje je še pomembnejši od samega odpuščanja grehov.

Družina, kot vsaka človeška ustanova, je zelo ranljiva in na udaru zla, saj se v njej dogajajo najbolj osnovni odnosi in se uresničuje temeljna Božja zamisel o človekovem življenju, zato jo tudi hudi duh vztrajno napada in jo slabi. Pri tem s pridom uporablja družinske člane pa tudi širše družbeno dogajanje, kjer se tudi v zadnjem času močno poudarjajo težnje, ki slabijo svetopisemsko razodetje o družini. Zato je neizmernega pomena, da lahko družinske odnose čistimo ne le v psihološkem smislu v medsebojnem pogovoru ali s terapevti, ampak tudi duhovno v zakramentu sprave. Kolikšen potencial milosti in ozdravljenih odnosov se skriva v družini, ki se v vseh članih, npr. v postnem času, očisti grešnih krivd in posledic grešnih odločitev in okrepi s to zakramentalno pomočjo za prizadevanje v dobrem. Že skupna družinska priprava na ta zakrament lahko prinese v njeno duhovno dinamiko obilje svežega vetra Svetega Duha.

Zelo smiselno je, da v družini, ki se morda pripravlja na kakšen pomemben dogodek ali ima pred seboj pomembno odločitev ali pa je zašla v težave … vsi člani obhajajo zakrament sprave. S tem še bolj odprejo svoj duhovni prostor Božjemu delovanju, njegovim navdihom in nato z večjo gotovostjo izberejo korake, ki so bolj Bogu v slavo, njim in vsem okoli njih pa v časno in večno srečo. Vsakokratno obhajanje zakramenta sprave, svetovano je vsaj mesečno, je tudi jasen klic, da bi bila prošnja za odpuščanje in podeljeno odpuščanje vsakodnevna praksa tudi med člani družine, njihovimi sorodniki ter vsemi, s katerimi prihajajo v reden stik.

Zato je prav, da tudi naš trud za prenovljeno pastoralo družine spremlja obhajanje tega zakramenta, saj bomo z očiščenimi srci bolj jasno zagledali družino in zakon v perspektivi, kot nam jo nudi pogled iz Jezusovega Srca.

Sv. Peter in Pavel, prosita za naše novomašnike

29. Sv. Peter in Pavel, prosita za naše novomašnike!

Katoliški verniki na Slovenskem vsako leto pričakujemo in obhajamo s posebnim navdušenjem praznik svetih apostolov Petra in Pavla, saj je to naš dan mašniških posvečenj. Tudi letos nas Bog obdarja z nekaj novomašniki.

Vsak duhovnik je neprecenljiva milost. Tudi naša krajevna Cerkev je zanje »neprenehoma k Bogu molila« (Apd 12,5), kakor je v Apostolskih delih zapisano v primeru sv. Petra, da jih je Bog »rešil iz Herodove roke« tega sveta in jih poklical za duhovnike v tem zgodovinskem trenutku.

Poleg sv. Petra jih kliče tudi lik apostola poganskih narodov sv. Pavla, da bi se navzeli njegovega misijonskega duha v dobi novih sodobnih poganstev, ki jih lahko doživljamo kar v svoji neposredni bližini; včasih kar na pragu lastne hiše ali celo v lastni družini.

Izprosimo novomašnikom in duhovnikom sploh pavlovskega duha, kot nam ga je sam v svojih pismih predstavil. Nikoli ni skrival, da je najprej, v slepi gorečnosti za Jahveja, preganjal Boga samega v njegovi Cerkvi.

A milost je bila močnejša, ugotavlja, ko pregleduje svoje življenje. Timoteju proti koncu življenja piše, da je »dober boj« (2 Tim 4,7) dobojeval.

Pavel misli na duhovni boj med dobrim in zlom, ki ga v temelju bije vsak človek, ko prepoznava, ali pa ne, poti prekletstva in poti blagoslova v lastnem življenju. In Pavel je ljudi učil prav tega prepoznavanja delovanja hudobnega duha in delovanja Svetega Duha.

Sam je prav v takšnem »teku« zemeljskega življenja »vero ohranil«. Ob koncu svojega življenja pa prav to vero prepoznava kot največjo dragocenost svojega življenja. Z veseljem izpoveduje, da mu je Bog dajal »moč«, da se je lahko po njem »oznanjevanje dopolnilo« (2 Tim 4,17).

Ta moč je zajeta tudi v zakrament svetega mašniškega posvečenja in bo začela delovati v novomašnikih, kakor že deluje v drugih duhovnikih.

Apostol Pavel se nadalje razodeva kot apostol Resnice, saj je v celoti v službi Jezusa Kristusa, ki je Resnica. Resnica pa je samo svet, kjer ni več Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, vse drugo je minljivi, varljivi in lažnivi svet.

Pavel priznava, da je v življenju veliko možnih poti, a le ena je »najodličnejša«, ki je nobena druga ne more zamenjati, in to je pot ljubezni, kot enkratno sporoča Korinčanom, ko pravi, da je med vero, upanjem in ljubeznijo, slednja največja (prim. 1 Kor 13).

Tega apostola narodov čudovito opredelita njegovi dve imeni: Savel in Pavel. Prvo pomeni »Izprošen od Boga«, drugo pa »Majhen«. Samo po Božji milosti je lahko postal, kar je bil, torej je bil izprošen od Boga; nalogo, ki jo je nato opravil, pa je lahko dokončal samo zato, ker se je pred Bogom imel za majhnega, nevrednega.

Dokler se je imel za velikega in pomembnega, pa je le preganjal in ubijal »Kristusa« živečega v Cerkvi.

Naj nas nikoli ne zapusti to Pavlovo spoznanje, da so tudi duhovniki »Savel« - od Boga izprošeni, z molitvijo svojih staršev, domače župnije in škofije, ter še mnogih drugih molivcev vesoljne Cerkve, in da je zato osnovna duhovniška drža »biti majhen« - torej Pavel, pred svojim Gospodom in pred ljudmi.

Pri svojem poslanstvu pa duhovnik ne more mimo apostola Petra, ki se sooča s Kristusom. Jezus vprašanja »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15) ni postavil zaradi krize lastne identitete, saj je vse do smrti na križu dobro vedel, kdo je in zakaj je na svetu.

Ampak je to vprašanje Ljubezni, ki želi biti prepoznana; ne zaradi sebe, ampak zaradi ljudi samih. To vprašanje je bilo v zgodovini na različne načine že tisoč in tisočkrat postavljeno, a nikoli ni naletelo na dovolj odprto srce.

V evangeliju beremo poročilo o odločilnem zgodovinskem dogodku, ki pomeni preobrat: Peter in njegovi prijatelji kot prvi ljudje prepoznajo Jezusa kot Mesija, kot Božjega Sina v človeški naravi, kot Boga in človeka. S tem trenutkom krščanstvo ni več ideja ali zbirka moralnih pravil, ampak osebni odnos z Jezusom Kristusom, z Gospodom, ki ga človek ljubi kot osebo, ki mu stoji naproti.

To je tako velik dogodek, da je vreden Jezusovega blagrovanja: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 6,17). Ker je Peter prvi »prebil« zid nevere v Gospoda, ga je Kristus postavil za »Skalo« Cerkve – podelil mu je prvenstvo med vsemi apostoli in postal je prvi papež.

Vera v osebo Jezusa Kristusa se prične tam, kjer prenehamo mi postavljati pod vprašaj Gospoda in dovolimo, da on nas postavi pod vprašaj. Ni dovolj vedeti, kaj ljudje pravijo o Kristusu, kaj »se govori«, kaj je torej javno mnenje o Njem in njegovi Cerkvi, ki ga oblikujejo mediji, ampak kaj skupnost tistih, ki poslušajo Očetovo Besedo, pravi o Njem.

In ko s Petrom in Pavlom izpovedujemo vero Vanj, nas to prerodi v novega človeka, tako kot je v tistem trenutku Petra in kasneje Pavla pred Damaskom. Čeprav sta še nato oba bila velikokrat presenečena, saj se je ta Božji Sin izkazal drugačnega, kot sta si ga predstavljala sama, sta vendar ohranjala osebni odnos z Njim.

In tudi ob njiju se je izpolnila Jezusova obljuba, da »peklenska vrata« ne bodo premagala tega živega odnosa, ki je Cerkev. To pomeni, da se bo vsaka sila smrti zlomila ob živem Bogu in njegovi Cerkvi. Božja zvestoba ima zadnjo besedo nad vsako našo nezvestobo. In to veselo oznanilo ne sme nikoli utihniti med nami.

Zato po župnijah »nenehno molimo« za nove apostole v močni veri, da bo Gospodar setve klical vedno novih delavcev in jih pošiljal na svojo žetev.