petek, 01. junij 2012

1. vrtnica: Bodi nam v pomoč


Začenja se visoko poletje. Uvaja ga mesec rožnik. To je naše domače ime za junij. A to ime komaj še kdo po­zna, tako kot nam postajajo neznane travniške cvetice. Redko jih še vidimo, saj nam jih uničujejo umetna gno­jila. S travnikov izginjajo ivanjščice, kadunje, grintavec. Precej odporne ostajajo le zlatice; one drobne rumene cvetke, ki kljubovalno pregrnejo kar vso površino. Lepe za oko, za krmo pa le malo koristne. Travinje doseže visoko rast že sredi maja in takrat že zarohnijo kosilnice. Minili so časi iz ljudske pesmi, v kateri je rečeno: Fantje na travniku rožce kosijo …, zjutraj, ko sine svit, gremo kosit.
A kaj ima to opraviti z nami, ki se junija – rožnika še s posebnim namenom zbiramo ob oltarju? Najprej to, da pomislimo, katera cvetica nam bolj dehti: šmarnica ali vrtnica. Maja smo prepevali: Lepa si, lepa si, roža Marija … Junija pa naj bi prisluhnili »vrtnicam«; kratkim besedi­lom, povezanim z Jezusom, in se pri sveti maši bolj kot kdaj prej zavedali čaščenja Jezusovega Srca. To Srce je vrtnica – znamenje njegove ljubezni do nas.
V globini gre za to, ali bomo iz svoje duhovnosti pre­gnali odnos do svetega in božjega, tako kot smo s travni­kov pregnali pisano cvetje. S tem sicer nismo ostali brez mleka – celo mnogo več ga je kot nekoč, in ravno za to nam gre –, vendar ne vsebuje več vseh hraniv, ki so ga odlikovala prej! Tehnološko se ponaša z visoko obdela­vo, če pa se nam sesiri, je grenko.
Vzporedno s tem se nam na duhovnem področju do­gaja nekaj podobnega. Pravimo: zdaj smo napredni, zdaj vemo več kot prej, zdaj je znanost zelo napredovala, zdaj se zanesemo na strokovnjake in kaj bi z blagoslovljeno vodo, ko pa vemo, da pred strelo obvaruje streho le stre­lovod! Zato opuščamo molitev in čaščenje.
Da bi posebej mislili prav na Srce Jezusovo? Mar ni dovolj, da smo hodili k šmarnicam? Tako zanihamo nad vprašanjem: katera roža lepše dehti, katera lepše cveti? Ko izberemo, pa takoj pomislimo na neizbrano, češ saj ven­dar lepo dehti in cveti tudi ona. Obe sta darilo narave, obe razveselita srce. Obe nam kaj lepega prikličeta v spomin in ta spomin se nam rad poveže s kako ljubljeno osebo.
Kristjan v simbolnem pomenu združuje v sebi tako Jezusa kot njegovo Mater, tako Marijo kot njenega Sina. Enega brez drugega preprosto ni. Vendar je povsem člo­veško, da časti še vsakega posebej, saj kot vsakega zase praznuje tudi svoj in mamin rojstni dan in god.
Lepa si, lepa si, roža Marija! - Jezus, ti pri nas ostani, ko se bliža noč; s svojim nas Telesom hrani, bodi nam v pomoč.
Naj nam bo v pomoč s katero od svojih dvanajstih obljub. Jezus ne obljublja tjavdan! Razdaja iz Srca in si žejen s križa želi nekaj naše ljubezni.
Srce Jezusovo, do smrti pokorno,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar