nedelja, 03. junij 2012

3. vrtnica: Neizbrisno njegovi


Pravimo, da je nedelja Gospodov dan. Današnja nede­lja je dan troedinega Boga; nedelja Svete Trojice. Kako si predstavljamo to božjo troedinost? Mogoče nas ta kdaj malce zbega; človeški razum si zmore predstavljati tri božje osebe, precej teže pa hkrati enega samega Boga. Veliko teologov si je že belilo glavo s tem in veliko dru­gih učenjakov in iskrenih vernikov!
Od vseh približkov razumevanja nam ostaja kateki­zemski odgovor, da so v Bogu tri božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Trije, ki so eden. Navadni pameti ne osta­ne dosti drugega, kot da si to skrivnostno matematiko predstavlja čim bolj po domače. Tako se izogne zaplete­nim predstavam ali pa dvomom. Saj je tudi vsak človek komu lahko tri v enem; na primer, da mu je obenem brat, prijatelj in svetovalec.
V apostolski in mašni veri izpovedujemo, da nas je Bog Oče ustvaril, Bog Sin odrešil, Bog Sveti Duh pa nas posvečuje. Na to božje Trojstvo nas spominja današnji Gospodov dan. Enako kot na božjo pravičnost se nanaša na božjo ljubezen, katere znamenje je Jezusovo Srce.
V eni od Jezusovih obljub je rečeno, da bodo tisti, ki bodo širili čaščenje njegovega Srca, neizbrisno zapisani v njem. Ta obljuba je prav osupljiva. Neizbrisno zname­nje, nas uči katekizem, nam vtisnejo sveti krst, sveta bir­ma in mašniško posvečenje. Čaščenje Jezusovega Srca se jim na neki način pridružuje. Če se nekoliko globlje zamislimo v vsebino te obljube, ugotovimo, naj bi bili kot častilci ves čas v območju posvečujoče milosti, in to z redno spovedjo, obhajilom, sveto mašo, molitvijo, čaščenjem. Ves čas v božjem Srcu. Izbrišemo se iz nje­ga lahko le sami, a samo pod pogojem, da se zavestno in kljubovalno obrnemo proti Bogu. Proti troedinemu Bogu, ki je Oče, Sin in Sveti Duh.
Naši dnevni spodrsljaji sicer zamegljujejo posvečujo­čo milost, a je ne ugasnejo. Ob priznanju slabosti v nas samo jasneje zažari. Pogled na križ je dovolj, da obnovi­mo v sebi ljubeči odnos do sočloveka in že s tem tudi do Boga. Saj nam je že v stari zavezi Svetega pisma naka­zano, naj storimo bližnjemu vedno le to, kar si želimo, da je storjeno nam. To je tako imenovano zlato pravilo; poznajo ga tudi druga verstva in je očitni dar Svetega Duha – Posvečevalca – vsem ljudem na zemlji.
Biti neizbrisno zapisan v srcu je resnično nekaj osre­čujočega. Otrok je tako zapisan v materinem in oče­tovem srcu. Starši v otrokovem. Žena v moževem in obrnjeno. Tudi prijateljstvo med ljudmi je izraz srčne naklonjenosti. Vsemu temu se preprosto reče ljubezen. Ta pa vključuje spoštovanje. Če to velja za človeka, kako ne bi za Boga! Ker Bog vse neskončno presega – Sve­to pismo pravi, da je »večji od našega srca«– si lahko predstavljamo Jezusovo naklonjenost do vsakogar, ki se zaveda pomena njegove ljubezni. Ko to spoznamo, smo že na pragu čaščenja. Ljudem iz ljubezni in spoštovanja prinašamo cvetje in srčna darilca. Jezus pa nas osonči z milostjo, že samo če se za nekaj hipov ustavimo pred tabernakljem. Tudi danes.

Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar