sobota, 02. junij 2012

2. vrtnica: Vse milosti


Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu. Velika obljuba, mar ne? Vse milosti; kot da zgolj milost ni dovolj? Za poročene, ovdovele, samske, posvečene … Za očete, matere, brate … Za delavce, učitelje, zdravni­ke, pravnike, redovnice, duhovnike … , skratka vsakomur vse milosti, če se posveti Jezusovemu Srcu.
Torej nam usmiljeno Jezusovo Srce vendarle postavlja pogoj, in to je posvetitev. Mogoče nas tole malce prestra­ši. Nalaga namreč obveznost. Današnji človek pa beži pred obveznostjo. Ali se brez vsakega pomisleka odloči­mo, da bomo redno vsak teden prihajali v Dom na obisk h kakemu znancu, prijatelju, celo bližnjemu sorodniku? Če naša odločitev ni premišljena, je malo verjetno, da bo trdna. Od besed do dejanj je res težaven korak. Kar priznajmo: tudi če gre za posvetitev!
Vsaka stvar pa ima dve strani in dva zorna kota. Skozi vsako okno se vidi pokrajina malce drugače. Pomemben pri tem je pogled. Obredna posvetitev Jezusovemu Srcu vključuje prve petke, udeležbo pri sveti maši, redno me­sečno spoved, obhajilo, molitev … Če nam kaj od tega ni mogoče uresničiti, ali potem Jezusova obljuba ne velja več?
Saj Jezus ni mešetar, ki na sejmu trguje z milostmi.
Biti posvečen njegovemu Srcu pomeni biti v vseh okoliščinah ves Njegov. Okoliščine pa so nepredvidljive. Take je doživljal Jezus sam, ko je bival med ljudmi. Ne­koč so ga iz domačega kraja nagnali iz mesta, pa tja ni prišel s tem namenom, ampak zato, da bi oznanjal bla­govest. Toda nastopile so nenadne okoliščine. A zaradi njih on ni nehal biti Mesija. Tudi mi ostajamo v zavetju njegovih obljubljenih milosti, če nam kdaj od posvetitve­nih obveznosti česa resnično ni mogoče izpolniti. Ker je Njegova roka vedno odprta, vanjo v zameno lahko položimo kaj drugega. Četudi zgolj prijazno besedo člo­veku, ki bi se ga raje izognili. Koliko pa je vredno prejeto obhajilo, če še isti dan komu obrnemo hrbet?
Posvetitev je zadeva srca. Jezusovo božje Srce išče naše človeško srce in nič več. Za to obljublja vse milosti, potrebne v posameznem stanu. Družinskim ljudem, da bi zmogli biti družinski, prepojeni z medsebojnim razu­mevanjem in spoštovanjem. Da kot starši v odnosu do otrok ne bi pretiravali ne v razsipanju ne v odrekanju in da otroci do staršev ne bi postali zahtevni ali pa brez­brižni. Pomislimo: obljubljene so nam vse milosti, ki jih potrebujemo v svojem stanu!
Ta hip se lahko vprašamo, ali nam res pritekajo kar v potokih. Kaj pa tisto, kar nas pritiska k tlom in nam jemlje moč in pogum? Sam sveti oče glasno pove in zapi­še, kaj vse ga boli in teži in skrbi. Tudi sv. Marjeta Marija Alacoque (izg. alakók), ki ji je Jezus zaupal širjenje ča­ščenja, skozi življenje ni brezskrbno poplesavala. Prav­zaprav pa: koliko veselega, da ne rečemo veseljaškega, se je pa na zemlji dogajalo Jezusu? Nihče ga ni videl, da bi se razigrano smejal, mnogi pa, da je jokal. A kljub vse­mu težkemu in smrtno bridkemu je ostal tesno spojen z Očetom. Nekaj takega pričakuje od nas, ko nas vabi, naj se naslonimo na njegovo Srce.

Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar