nedelja, 24. junij 2012

24. vrtnica: Kakor kres


Ljudje smo drug drugemu uganka, zato ni čudno, da je Janez Krstnik poslal svoje učence Jezusa vprašat, ali je on res pravi Mesija (prim. Mt 11,3; Lk 7,19). Saj bi moral Jezusa bolj zanesljivo poznati že zato, ker sta si bila v sorodu. Sodeč po vsem, kar je bil Jezus do tedaj že storil, nam je Krstnikova negotovost težko razumljiva.
Drugačna pa je Jezusova trdnost glede Janeza. Lju­dem je dal vedeti, da prerok Janez ni »trs, ki ga veter maje«, pa tudi mehkužen ni. Saj kdor domuje v palačah, se ne hodi utrjevat v puščavo.
Jezus nas pozna bolje, kot mi poznamo njega. Hodi pa nam naproti in se nam odkriva po znamenjih. Tudi po osebnih razodetjih.
Njegov glasnik, ki je Jezusa imenoval Božje Jagnje, se je ljudem tako priljubil, da ga najdemo na koledarju prav v zenitu poletja. Celo kresovanje je povezano z njim. Simbolično je bil Janez Krstnik res kakor kres; mogočen in viden oznanjevalec Odrešenika. Ljudska domišljija, ki je prava ustvarjalnost in brljiva iskrica božje umetnine, je okrog Krstnikovega godu napletla mnogo pripovedk. Nekatere je umestila v naravo, v ta odsev Bogovega obra­za. Seme praproti v obuvalu in že razumeš govorico ži­vali … Vse to pa ni nič drugega kot želja po razumevanju skrivnosti; a hkrati vedoč, da skrivnosti morajo biti. Za tisto praprotno semence ne smeš vedeti, sicer ne boš ra­zumel živalske govorice.
Človek že od davnine čuti in ve, da je med nebom in zemljo veliko zastrtega. Želi čim več odkriti. Za odkritji se mu nenehno odpirajo nova vprašanja in spet se poda na pot iskanja. Iz veka v vek, iz roda v rod. Vse stvarstvo ima na voljo za svojo radovednost in to z naročilom, naj mu gospoduje (prim. 1 Mz 1,26). Na začetku njegovega obstoja so mu bile zvezde nedosegljive. Zdaj stopa na­nje, v prihodnosti mogoče katero poseli. Preveč, da bi vse. Delujočih točk v njegovih možganih – pravi znanost – pa je več kot vseh zvezdá v vesolju. Če to ni skrivnost!
A je Jezusovo Srce še veliko večja skrivnost. Prepolno že komaj predstavljivega usmiljenja nas ogreva za pra­vičnost, resnicoljubnost, dobrodelnost, spokornost. Ne naroča nam, naj se z Rimske ceste preselimo v kako dru­go osončje. Teh je v vesolju veliko, pa so zakrita našim očem. Komu v njih žarijo zvezde?
Božjemu veličanstvu.
Ne zanašajmo se na skrito praprotno seme. Raje v sebi gojimo moč rasti, kakršno imajo semena. Božji sejalec nas je posejal v ta čas. Krstnik je Jezusu pripravljal pot. Nekomu jo tlakujemo mi kot starši, botri, kolegi, prija­telji, misijonarji, vzgojitelji, duhovniki, uradniki, delavci, kmetje, rokodelci, mladostniki, starci …, zdravi, bolni, atleti, invalidi, športniki, staroselci, tujci … Pomembno je samo, kako. »Ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil« (prim. Mt 25,21) Nedoumljivo: Božje veličanstvo je zadovoljno z malim!

Mera Krstnikovih dejanj je bila velika. Samo tolaži nas lahko to, da se je Janez Krstnik želel prepričati, ali je napovedoval pravega rešitelja. Dobil je tudi Jezusov odgovor.
Odgovor za vse čase.
Srce Jezusovo, Sinú večnega Očeta,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja