sobota, 30. junij 2012

30. vrtnica: Dotik neba


Rožnik se poslavlja. Včasih rečemo: slovo je sladka žalost. Gotovo se pa kakega slovesa bojimo, medtem ko drugega komaj čakamo. Od Jezusa, od Marije, od njunih Src se nam ni treba posloviti.
Namen junijske pobožnosti ni v tem, da bi Jezusove obljube Marjeti Mariji Alacoque za en mesec v letu po­tegnili iz pozabe. Kot da bi malo zlikali vezenino z dna predala in jo spet založili.
Zlikali da, toda ne založili. Namen posvetitve Srcu Je­zusovemu ima trajno veljavo. Tako kot hrana. Hranimo se vsak dan, res pa od časa do časa bolj zavestno in s kakim posebnim namenom. Tako smo lahko s posebnim namenom zaznamovali ta mesec. S kako tiho željo ali zahvalo pogosteje prihajali k delavniški maši.
Kje pa je učinek naših molitev? Kaj pa se je zaradi njih spremenilo? Prav lahko, da ne opazimo ničesar. Tako kot ne čutimo, da bi bila včerajšnja krvava praska danes manj boleča. Vemo pa, da čez čas ne bo več no­bene sledi o njej. Molitev prebije vse jezove in pregrade, prej ali slej nas umiri v vdanost in tudi to je njen učinek. Tudi po tej poti prejemamo iz ljubezni Jezusovega Srca. Doživimo pa tudi vidna in slišna uslišanja prav tistega, za kar smo prosili. A le, kolikor je v skladu z Jezusovim stališčem, da Oče ve, česa vsega potrebujemo (prim. Mt 6,8). Drugo nam briše s seznama!
V dvanajstih Jezusovih obljubah vsakdo lahko najde ono, ki se najbolj nanaša nanj. Drugega, kot z Jezusovo milostjo sodelovati, nam sploh ni treba. Sodelovanje se pa pokaže v izpolnjevanju njegove želje: biti povezan z njim v evharistiji in po zakramentu svete spovedi. Pri­znanje svojih slabosti, sveta maša in prejem obhajila, uzaveščenost pomena prvih petkov – saj to ni tako težko breme, da ga ne bi zmogli. Če nam bolezen in delo za bližnjega prepreči biti pri maši na določeni dan, maša na kak drug dan ni manj vredna kot petkova. Jezus je dejal, da je treba najprej rešiti utopljenca iz vodnjaka, ne pa se ozirati na sobotni predpis (prim. Lk 14,5). Le ma­lomarni ne smemo postati, češ saj je vse dobro, bom že kdaj drugič vse popravil. To potem gotovo ne bo nikoli storjeno ali pa bo samo površno opravljeno.
Poletje se nam smehlja. Oblaki pa so kak dan tudi grozeči. Mnogo ljudi je odvisnih od njihove jeze. Zato je prav, da ne mislimo samo na svoje počitniško in do­pustniško ugodje. Ohranjajmo navade prednikov, ki so se s skrbjo ozirali v nebo in prosili, da bi bili obvarovani hudega. Mavrice, ki se razpne po nevihti, se vsi razvese­limo. Vendar se boči tudi nad opustelim poljem, ki ga je oklestila toča, in nam na koncu pridelovalne verige vsem podražila kruh. »Noben človek ni otok, povsem sam zase; vsak človek je kos celine, del kopne zemlje,« je rečeno v razmišljanju angleškega pisca iz davnih časov. Sveto pismo pa pravi, da sonce »vzhaja nad hudobnimi in dobrimi« (Mt 5,45). Bog je dober do vseh. Njegov dotik je blagodejen. Če mora kdaj udariti, to stori člove­ku za streznitev. Svetopisemski Job je to izrazil, rekoč: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Go­spodovo!« (Job 1,21).

Ne glede na to, kaj želimo in pričakujemo, je bil tudi ta rožnik za nas dotik neba.
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar