ponedeljek, 25. junij 2012

25. vrtnica: Imel je domovino


Tudi Jezusovo Srce ima svojo domovino. V nebeškem Očetu. Sicer pa je bil Jezus Jud in je spoštoval Postavo. Imel je zemeljsko domovino, tisti čas v rokah mogočnih rimskih oblastnikov. Očitno se jim ni upiral, sicer ne bi bil na neko vprašanje odgovoril: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).
»Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življe­nje in ena smrt,« pravi Oton Župančič. Velika razlika pa je v tem, ali je domovina svobodna ali ji gospodari zavojevalec. Okupator, kakor smo navajeni reči. Mlajši rod pri nas nima te izkušnje in mogoče tudi zato ne goji globokega domoljubja.

Toda domovino je treba ljubiti. Naj besede »domovi­na, ti si kakor zdravje« zvenijo še tako vzneseno, izražajo resnico. To najbolje občutijo izseljenci, izgnanci, begun­ci. Primož Trubar, ki se mu na Nemškem ni samo slabo godilo, je bivanje tam imenoval Nigdirdom; nikjerdomá!

Bega v Egipt se Jezus ni zavedal, očitno pa je predvsem tempelj občutil kot resnično domovino; »Mar nista vede­la, da moram biti v hiši svojega Očeta?« je dejal v starosti dvanajstih let (prim. Lk 2,49). Ta so v izraelskem narodu veljala kot vstopna leta v telesno in duševno dozorevanje; v odraslost. Toda vse do Jezusovega tridesetega leta iz evangelijev ne zvemo ničesar o njegovem življenju.
Tri leta oznanjevanja pa so bila dovolj za popolno iz­popolnitev Postave; za preobrat od »zob za zob« do »lju­bite svoje sovražnike«. Staro zavezo pravičnosti je Jezus dopolnil z novo zavezo ljubezni.
Ljubezen vedno povezujemo s srcem. Tudi ljubezen do domovine. Pravni temelj ji daje državnost. Slovenci zdaj imamo svojo samostojno državo. Tudi do nje je tre­ba gojiti ljubezen in ta se izraža v spoštovanju. Državni zakoni so sprejeti v parlamentu; ker so parlamentarci izvoljeni predstavniki ljudstva, se nimamo pravice jeziti le na vlado, kadar nam njeno ravnanje ni pogodu. Od stanja poštenosti v narodu je vse odvisno. Vzdrževati ga pomaga vsak posameznik s svojim ravnanjem.
Ko molimo zase, za starše, za prijatelje …, naj ne poza­bimo moliti za naš skupni dom: za domovino. A ne le na njeno obletnico, ampak redno vsak dan. Prav tako za mir na svetu. Če nam ni mar, kaj se dogaja drugod, velja za nas Jezusov opomin, naj ne mislimo le nase, saj so tega sposobni tudi pogani (prim. Mt 5,47). S krstom zaznamo­vani človek ima še druge dolžnosti. Ko oblikuje srce po Jezusovem Srcu, se odpove samoljubju in brezbrižnosti.
Apostol Janez uči, da ni mogoče ljubiti nevidnega Boga, če nimamo ljubeznivega odnosa do bližnjega pred svojimi očmi (prim. 1 Jn 4,20). Boga zmoremo dojeti po sočloveku. Družina so najbližji soljudje, sledi jim bližnja in daljna okolica, zaokrožena v narodu.
Nadvse pomemben je tudi naš odnos do simbolov. Križ je znamenje krščanstva in kristjan ga spoštuje. V stanovanju ga ima na vidnem mestu. Simbol države je zastava. Nekaj je narobe z nami, če nam samo leži na dnu predala. Na križ Križanega so vojaki pribili napis INRI: Jezus Nazarečan, judovski kralj. Izobešena zasta­va pomeni toliko kot: zavedajmo se! Tudi pomena držav­nosti.
Srce Jezusovo, z mečem prebodeno,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar