nedelja, 17. junij 2012

17. vrtnica: Reševati duše

V eni od dvanajstih obljub Jezus zagotavlja, da bodo tisti, ki delajo za rešitev duš, spreobrnili tudi najbolj tr­dovratne grešnike. Pogoj: če bodo častili njegovo Srce in širili pobožnost čaščenja.

Ali potem nihče drug ne more vplivati na tako ime­novane trdovratne grešnike? Trdovratnost je poseben odnos do kakega dogajanja globoko v nas. Trdovratna grešnost je pojmovana kot za stopnjo hujša lastnost od trmoglavosti. Človeka preplavi kot morski val. Posrka ga vase. Ne zmore se več razgrešiti. Jezus pa obljublja prav to: kdor se odloči reševati duše, mu bo uspelo, da jih dvigne iz globine greha.

Ne bo se posrečilo njemu, uspelo bo Jezusu, ki po njem deluje. Jezus bo reševalca duše tako prežaril s se­boj, da bo zmogel – kot je rečeno v Svetem pismu – goro prestaviti v morje (prim. Mt 21,21; Mr 11,23). V njego­vem Srcu je zasidran že s tem, da se je sploh odločil reševati duše. Kot da je s tem prejel nekakšno predpo­svečenje božjemu Srcu.

Toda kdo so ti božji izbranci? Verjetno najprej pomi­slimo na duhovnike, skrbnike in pastirje človeške črede.


Pravimo: oni so v službi tega prizadevanja in posebej usposobljeni zanj. Vendar je k reševanju duš poklican vsak vernik. V družini so to starši, med prijatelji so to prijatelji. Sveta Monika je skoraj dvajset let molila za Av­guštinovo spreobrnjenje, ko je sin hodil po blodnih po­teh; toda zdaj ga častimo kot svetnika. Komu drugemu ga je priporočala in zaupala kot božjemu Usmiljenju? Božje Srce ni ostalo nečuteče. Navadno pa spreobrnje­nje ni tako nenadno, kot ga je doživel apostol Pavel. Ob naših prošnjah Bog dolgo mehča voljo, razum in srce človeka, ki ga želimo pripeljati k njemu. Tudi iz te izku­šnje izvira spoznanje, da božji mlini meljejo počasi.

Ruski komsomolec Sergej Kurdakóv je srdito in grobo preganjal kristjane, molitev trikrat pretepene Nataše pa mu je odprla oči in postal je pričevalec za Boga. A ni tre­ba, da bi se ozirali samo po vsem svetu znanih primerih. Najdemo jih v svoji bližini. Povsem odprte so možnosti, da prav naše življenje po veri in naše prizadevanje koga notranje tako nagovori, da se od brezbrižnosti ali celo sovražnosti do verskih resnic obrne v njihovo smer in spremeni svoje življenje.

Toda možno je tudi nasprotje, da sicer vernega člo­veka dejanja ljudi, ki bi morali biti zgled krepostnega življenja, odvrnejo od vere. Pohujšanje Sveto pismo poj­muje kot veliko pregreho. Sam Jezus je dejal, da se je bolje z mlinskim kamnom okrog vratu potopiti v morje kakor pohujšati koga »od teh najmanjših« (Mt 18,6). A ne gre samo za otroke, čeprav prav nje pohujšanje še bolj usodno

Drug drugemu smo dar in drug drugemu smo »bratje in sestre in mati«, če medsebojni odnos ponazorimo z Jezusovo besedo. Ko se zbiramo k bogoslužju in se še posebej izročamo Jezusovemu Srcu, naj se zavemo, da smo združeni v njem. Ta, ki sedi sredi cerkve, z onimi daleč za njim in pred njim, in ni mogoče, da si ne bi bili naklonjeni. Ko pri mašnem kesanju molimo: … zato prosim sveto Devico Marijo, angele in svetnike in tudi vas …, naj naša misel res zaobjame vse navzoče, saj sicer ta molitev ne bi bila drugega kot blebetanje. Zaradi naše povezanosti z Jezusovim Srcem pa bo morda kdo po dolgem tavanju skozi mrak ugledal luč.


Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src,

usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja