četrtek, 14. junij 2012

14. vrtnica: Naše poteze

V dokumentarni televizijski oddaji je bilo povedano in razloženo, da sega človeški rod k enemu samemu paru, kar so znanstveniki dognali na temelju genetike. Tega še dolgo ne bo zaslediti v šolskih učbenikih, zapisano je pa v Svetem pismu. Vendar se je mnogim učenim glavam doslej zdelo mitološko, kar je toliko kot pravljično. Oči­tno ima pa Sveto pismo prav. Adam in Eva pomenita »ze­mljak« in »mati živih« in ta pomen prav lahko razumemo.

Daleč v davnini je torej izvor prvega človeka; menda nekje v Afriki. Doslej se je človeštvo namnožilo v mili­jarde, ljudje pa smo si med seboj podobni. Pomislimo na rodovno podobnost: otroci imajo poteze staršev ali kakega drugega sorodnika. Obraz, postava, hoja, glas. Na to ne vpliva okolica, ampak gen. Stkani smo bili v materinem telesu, »s kostmi in kitami si me sklenil,« be­remo pri Jobu (Job 10,11).

Kaj pa Bog-človek Jezus? Ne vemo, koliko je bil podo­ben svoji materi. A tudi zanj so veljale vse naravne za­konitosti. Mogoče je bil v drži podoben dedu Joahimu, v glasu stari materi Ani? Je bil njegov obraz oblikovan po Marijinem? Sveto pismo molči, nam pa ostaja rado­vednost. Mnogi umetniki ga upodabljajo kot lepotca, sv. Favstina pa ni bila zadovoljna s podobo, kakršno je po njenem opisu Jezusa naslikal slikar. Dejala je, da ne izra­ža njegove resnične lepote. Nam se pa zdi porcelanasto nežen in lep.

Kako da smo vsi tako dovzetni za zunanjo stran le­pote? Mogoče res zato, ker je »lepota oblika, ki jo daje ljubezen stvarem«, kot pravi mislec Pascal. Ljubezen pa je najprej božja lastnost, zato je lepota odblesk samega Boga. Vodila naj bi nas k oni lepoti, ki jo na sočloveku zazna srce. To pa je njegova dobrota, poštenje, resni­coljubnost, zvestoba. Te kreposti dajejo celo globokim brazdam in gubam neki lesk, medtem ko nas na kakem človeku lepota celo odbija. »Nekoč nekomu boš v okras, a dihala boš vanj le mraz,« tako izrazi to resnico pesnik Jože Šmit. In Shakespeare pravi v sonetu: »Videl sem rože, bele in rdeče, na njenih licih take ne cvetó,« ogreva se za lepoto prisrčne vsakdanjosti.

Obraz Božjega Sina je bil od trpljenja zmaličen; take­ga napoveduje že starozavezni pisec, češ da ni imel ne lepote ne podobe, kakršno bi želeli videti. V letih ozna­njevanja pa se je zavzemal prav za lepo podobo, saj je iz evangelijev razvidno, da je bil rad urejen in nasprotoval je temu, da bi si ljudje grdili obraze, kadar se postijo (prim. Mt 6,16). Bil je učlovečena Ljubezen; lepota pa je oblika, ki jo daje ljubezen stvarem.

Nekdanja stroga vzgoja je prepovedovala postavanje pred ogledalom. Današnja priporoča negovalno kozme­tiko. Jezus naroča čaščenje njegovega Srca. V tem Srcu je vse, saj je v njem ljubezen do vsakogar. Prav je, da mu jo vračamo. Ne hodimo brezbrižno mimo njegovih zna­menj. Pred križem na križpotju se pokrižajmo. Ko za­zvoni večerni ave, odmolimo v sebi tiho zahvalo za dan. Ko gremo k maši, ne prihajajmo v cerkev zamaščeni, z vonjem po čebuli ali po vrtnarjenju. Naj nam duhovnik na snažno roko položi živega Boga.

Srce Jezusovo, šotor Najvišjega,

usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar