torek, 19. junij 2012

19. vrtnica: V naravi

Ta čas, če le ne udari suša, vse obilno raste. Zelenjavni vrtovi so v vseh odtenkih zeleni in prav ganljivo je kje zunaj mesta opazovati tako imenovane vrtičkarje, ki z veliko vnemo – še več: kar s pobožnostjo – urejajo gredi­ce. Pridelek, lastni pridelek! Pravijo: čisto nekaj drugega kot tisto, kar kupiš v trgovini. To je res bio!

Žal tudi to, kar nam ob veliki skrbi zraste doma, ni več povsem bio. Zemlja je popila že toliko grenkih strupov, tudi tistih, ki nam padajo iz ozračja nazaj na tla, da ni več zdrava. Vse, kar stresemo nanjo in vanjo, se uvrsti v krogotok in nas udari nazaj. Zdaj je že trdno dokazano, kako usodno je človeštvu škodoval pesticid »diditi«, ki je sicer že dolgo prepovedan in ga ni več v prodaji. A zemlja je bila cela desetletja posipana z njim. Strup se ni razgradil v njej, ampak je prešel v njeno rastlinje; v polj­ščine. S temi smo se hranili. Škodovali so hormonom v moškem telesu in zdaj živi med nami veliko število možakov brez prave možatosti. Neljuba lastnost pa se prenaša po genih v nove rodove.

Obdelujta zemljo in ji gospodujta (prim. 1 Mz 1,26.28–30), tako nekako je Bog naročil prvemu člove­škemu paru. Vendar ni rekel: in jo uničujta! Človeštvu je bila namenjena, da bi jo varovalo in gospodarilo na njej. Gospodovati pomeni z razumom in poštenostjo skrbeti za to, kar dobimo v upravljanje. Tisto namreč ni zgolj naše, ampak je skupno in nam je z zaupanjem dano v gospodarne roke.

S temi očmi lahko malo drugače pogledamo tudi na svoje vrtičke. S toliko večjo vnemo naj bi jih ohranjali čim bolj pristno naravne.

Ko se sproti veselimo pridelka, je treba pomisliti na poljedelce, ki je pridelek njihov edini zaslužek. Narav­ne nesreče, suše, nevihte, povodnji kmetovalce na mah osiromašijo. Eno leto brez zaslužka se v vsakem žepu pozna najmanj pet let. Prošnje procesije za dobro letino so se iz leta v leto vile po našem podeželju, prav tako telovska procesija. Vse kot priprošnja in zahvala in kot izraz vernosti. Ponekod so oživljene, prav množične pa niso več. Tudi to je izraz novih razmer v družbi, njihov odsev pa sega še v občestvo.

Kljub vsem spremembam se kaj tehtnega lahko na­učimo od vsake zelene bilke. Nekatera požene iz nove­ga semena, kaka druga iz korenine. Če jo vzamemo za zgled, nam pove, da duhovno lahko rastemo iz izročila, pa tudi iz povsem novih oblik. Gre za rast. Iz gorčičnega semena, ki ga v priliki omenja Jezus, zraste tolikšen grm, da v njem lahko domujejo ptice (prim. Lk 13,19). Kaj šele, če se človek z vsem srcem in voljo zavzame za rast v hvaležnosti do vsega, kar prejema.

Jezus je znal opazovati naravo. Omenjal je lilije, trto, pšenico, ljuljko, ptice, vihar … Glede preroka Janeza je poučil učence, da ni »trs, ki ga veter maje«. In ko mi na svoji gredi opazujemo, kako rastline vztrajajo v rasti in kako se sili vetra upirajo drevesa, se nam bo razkrila primerjava z nami. Na Krasu se borovci vztrajno upira­jo burji. Tej silni vetrni moči je Kosovel položil v usta milo skrb: … če umrete, bratje bori,kje se bom spočila? Recite mi, bratje bori, s kom bom govorila? V naravi je tako, da vse, kar je njenega, drug drugega potrebuje. V vsem stvarstvu je tako; tudi človek potrebuje sočloveka. Po njem pa k vsakemu prihaja Bog s svojo milostjo.

Srce Jezusovo, krotko in ponižno,

usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja