6. vrtnica: Preobrazba

Mlačni – posebej redovne osebe – bodo postali goreči, in goreči – posebej redovne osebe in duhovniki – bodo hitro dospeli do velike popolnosti. Z enim samim pogojem: če se Jezusu povsem posvetijo, ga častijo in ljubijo.
Mlačni – goreči, popolno nasprotje. Vendar Jezusa moti, sodeč po tem, kar je omenil učencem, predvsem to, če ne sodimo ne med prve in ne med druge. Take da bi izpljunil.
A zakaj v dveh obljubah posebej omenja posvečene osebe? Od njih tako in tako pričakujemo, da je pri njih On vedno na prvem mestu. Vsaka mlačnost naj bi bila zato izključena. Predvsem duhovniki so Bogu posvečeni že po zakramentu.
A kaj ko Bog v duhovniško službo na zemljo ni po­slal prosojnih angelov, ampak je vanjo poklical ljudi z vsemi človeškimi bremeni. In zato se kaki redovnici ali redovniku kdaj čisto nič ne ljubi in zato kak duhovnik puščobno in nerazpoloženo brez prave volje odmoli svoj brevir. Ljudska modrost sicer pravi, da enkrat ni noben­krat, a kaj ko se enice tudi seštevajo in kopičijo. Toda saj to velja za vsakogar in Jezus omenja redovne osebe le v oklepaju.
Kot da ne bi vsi kdaj zapadli v mlačnost! V družini, v poklicu, v službi, pri delu, pri sodelovanju, pri oznanje­vanju … In kot da ne bi poznali nikogar, ki se je iz lenuha preobrazil v pridnega delavca. Ali pa je neodločnež po­stal vnet zagovornik, bledoličnik pa poln zdravja. Vmes se je očitno nekaj dogodilo. Ne vemo, kaj. Vemo pa, da táko spremembo zagotavlja predanost Jezusovemu Srcu. Razumljivo, da Božji Sin rad okrepi tudi našo gorečnost, če zmore celo iz mlačnosti priklicati ognjevito vnemo. Laiku, redovnici, duhovniku. Komur koli.
Kaj zmore gorečnost pri iskanju izgubljenih duš, kaže zgled božjega služabnika škofa Janeza Gnidovca. Kljub silnemu odporu do pivnic in dogajanju v njih je vztrajno prihajal v krčmo prosit zablodelega duhovnika, naj pusti natakarski posel in se vrne k oltarju. Prosit enega, druge­ga, tretjega … natančno po zgledu Dobrega pastirja. Tudi to vemo, da je bil velik častilec Jezusovega Srca in ni dvo­ma, da se tudi nanj nanaša obljuba o okrepljeni gorečno­sti. Na Kosovu in v Makedoniji jo je močno potreboval.
Pregovor pravi: Kdor ne gori, ne vžiga. Če hočeš dru­ge vneti, moraš sam goreti. Tako pa posnema pregovor bl. Anton M. Slomšek. A kako se vžgati? Navadili smo se govoriti o motivaciji. Nekaj nas mora spodbuditi, mo­tivirati, da se poženemo proti cilju. Reklame nam od povsod ponujajo materialne spodbude. Tudi igre na sre­čo so vmes. Uspeh, napredovanje, denar, ugled, visoki standard v samozadostnosti. Le sem in tja kaka obrobna spodbuda o prostovoljstvu, o zastonjskem prizadeva­nju za dobro posameznika in vse družbe. Pa nam je že Jezus povedal, da bomo imeli uboge vedno med seboj (prim. Mt 26,11). Toda z mlačnostjo zanje ne bomo sto­rili ničesar. Potrebna je gorečnost. Koga najdemo med prostovoljci pri človekoljubnih organizacijah? Vedno in povsod le prizadevne in srčne ljudi.

Ali bomo zdaj rekli, naj bodo v župniji dejavni drugi? Raje se začudeni vprašajmo: Si res mene poklical? in re­cimo: Tukaj sem.
Srce Jezusovo, iz čigar polnosti smo vsi prejeli,
usmili se nas.