četrtek, 07. junij 2012

7. vrtnica: Mera neskončnosti


Ljudje zmeraj nekaj merimo in radi se tudi primer­jamo. Nagibamo se k tistemu naj-; najljubše, največje, najlepše. In k onemu bolj; češ saj jaz sem bolj uspešen, bolj sposoben, bolj pameten kot kdo drug – in tisti kdo drug je največkrat naš znanec, če ne kar prijatelj.
Ali nismo nagnjeni k naj- tudi, ko omenjamo cerkvene praznike. Največji da je velika noč. Razumljivo: Jezuso­va zmaga nad smrtjo. Ampak med naj- uvrščamo tudi božič. Razumljivo: Jezusovo rojstvo; končno pa brez rojstva tudi smrti ne bi bilo. Zelo naj- je veliki šmaren. Razumljivo: Njeno vnebovzetje je steber trdnosti celo­tne Marijine vloge v zgodovini odrešenja. Celo državni praznik; če ne zaradi drugega, vsaj zato, da veljamo za civilizirano družbo. Koliko pa je naj- praznik Sv. Rešnje­ga Telesa in Krvi?
Boj kot kak drug je povezan z Jezusovim Srcem. Njegova kri je privrela iz njegove srčne rane. Evharistija je nenehno Jezusovo ponavzočevanje med nami. Dogodek njegove za­dnje večerje kar traja in traja in se obnavlja na vseh vzpore­dnikih in poldnevnikih. Brez prenehanja v tisočletja. Mi pa taki površneži, da na to sploh ne pomislimo. Velikonočni dogodek se je dogodil enkrat, svetorešnjetelesni se neneh­no dogaja. Tudi kadar nismo pri sveti maši, naj vemo, da se tisti čas na mnogih krajih dogaja Spremenjenje. Zelo odre­šujoče spoznanje in zelo velik mir lahko občutimo ob tem. Nenehna Jezusova navzočnost, tudi ko spimo! Sveta maša je vendar v vseh pogledih mera neskončnosti; tisti naj-, ki sega čez ves svet in nas objema.
Ob prazniku/nedelji Svetega Rešnjega Telesa in Krvi spoznajmo, da nas Jezus hrani z mano odrešenja. Med nami je kot Véliki duhovnik. Od vekomaj Najsvetejši biva tudi v našem svetišču. S svojim Telesom in Krvjo nas hrani. Korak pred nami stopa, da mu lahko sledimo kot nekoč njegovi dvanajsteri. Ne prišteva nam v zlo, ko ga v svoji ihtavosti prehitevamo, zanašajoč se zgolj nase. V resnici pa brez Njega ne moremo nič storiti. Mar ni bilo to nekoč že povedano (prim. Jn 15,5)? Kadar stoji­mo na razpotju, nam samo On lahko pokaže pravo smer.
To je Jezus in to je njegovo Srce.

Od nekod se plazi ugovor. Vsi nismo mistiki, pravimo. Ne zmorem doživljati Boga tako od blizu. Lahko izbran­cem, ki se kar utapljajo v pobožnosti in zamaknjenju. Jaz ne vidim ničesar, pravimo, jaz si še tega ne predsta­vljam, kako je sploh mogoče … Jaz nisem mati Terezija, jaz nisem p. Pij, jaz nisem arški župnik, jaz nisem Mar­jeta Marija Alacoque.
Saj tudi oni niso vsega razumeli, le da so se prepuščali v Božje roke in vztrajali v preizkušnjah. Mirno se vsi dru­gi lahko že ta hip zahvalimo Bogu, da smo manj preizku­šani, kot so bili oni. Naj jim pa velja naša hvaležnost, da po njih le moremo vsaj malce zaslutiti, kako skrivnostna so dejanja božje Previdnosti in Modrosti. Da se lahko okrepi naša vera, nam Božja desnica nameni tudi kako dovolj oprijemljivo znamenje milosti. Pomislimo, česa vsega smo bili doslej že obvarovani.
Večnega, Troedinega, Rešnjega raje zmerimo s svojim človeškim vatlom po tem, kar nam je dal, namesto po tem, kar nam je kdaj vzel. Ugotovili bomo, da je za nje­govo dobrotljivost naša mera veliko prekratka.
Srce Jezusovo, vir vse tolažbe,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objavite komentar