Jezus je na različne načine ozdravljal ljudi. Pravimo, da je delal čudeže. Za čudeže pa rečemo, da so božja znamenja oziroma znamenja božje moči. Ta je neprekosljivo večja od človekovih sposobnosti. Nekomu je Jezus vtaknil prste v ušesa, da je spet slišal (prim. Mr 7,33). Drugemu je s slino omočil oči, a ni takoj razločno videl; ko mu je ponovno položil roke na oči, je spregledal (prim. Mr 8,23–25).
Vse je tako nazorno, da dogodkom ne pripisujemo še kakega globljega pomena; opisana stvarnost nam zadostuje. Sv. Hieronim, cerkveni učenjak iz 4. stoletja, pa vidi v Jezusovih znamenjih še dodatno sporočilo. Slepi ni takoj vsega videl jasno in tudi nam ni vedno vse jasno o Bogu. Potrebujemo postopek prepoznavanja. Tako kot se je Jezus dvakrat dotaknil slepih oči, pravi Hieronim, se tudi nas ponovno dotika. In to s Seboj, s svojim bistvom. To, kar je bila za slepega Jezusova slina, je za nas njegova beseda. Evangelij. Po njem spoznavamo Jezusa, ki je luč. Slepi je svet doživljal v temini slepote, po Učenikovem dotiku pa je spoznal, kaj je svetloba. Doživel jo je.
Jezusovi čudeži imajo duhovno ozadje. Mi pa radi spregledamo, da so namenjeni tudi nam. Res so se v otipljivi stvarnosti zgodili drugim v nekem davnem času. Vseeno lahko razumemo, da je na primer dvanajst košar ostankov od pomnožitve petih hlebčkov obilje milosti, ki jo prejemamo v najrazličnejših oblikah. Božje Srce pa se sploh ne izprazni.
»Vstani in hodi!« (Mt 9,5). To velja nam, kadar smo hromi v pogumu, delavnosti, solidarnosti, odpuščanju …
Tolažbo v trpljenju obljublja Jezus vsem, ki se posvetijo njegovemu Srcu. A če božjemu Srcu izročeni kristjan ne tolaži žalostnega, postane duhovni dolžnik. Prejel je, a ne podarja.
Jezusovo Srce je srce Učenika, ki še vedno poučuje. Tempeljske učenjake uči modrosti. Nam, razumnikom 21. stoletja, dopoveduje, naj tesno ob naši pravičnosti hodi naša dobrota. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče« (Lk 6,36).
To ni lahka naloga. Težko smo potrpežljivi. V nas se nabira nestrpnost že, ko čakamo, kdaj se nam bo nekaj posrečilo. V takem stanju se vrtimo predvsem okoli sebe in ne opazimo drugih, ki nemara čakajo prav na nas in na kako našo obljubo. Tako v vsakdanjosti izgubljamo kamenčke drobnih dobrih del, ki imajo pred Bogom vrednost zlate valute.
Iz Jezusovega prebodenega srca je pritekla »kri in voda« (Jn 19,34). Na podobi, naslikani po videnju s. Favstine, sta to dva snopa svetlobe: rdeči in beli. V to znamenje usmiljenja smo ujeti. Ne kot zaporniki ali sužnji, ampak kot božja varščina za naše rešenje. Vredno je reči božjemu Srcu: Vate zaupam.
Srce Jezusovo, hrepenenje večnih višav,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar