torek, 26. junij 2012

26. vrtnica: Prisluhniti


Kdor živi v bližini zdravstvenega ali gasilskega doma, pogosto sliši oglušujoči glas sirene. Nekaj hudega se je nekje zgodilo. Vozila se na cesti umikajo na skrajno de­sno. Srh nas spreleti po koži. Kdo pa se spomni na mo­litev za prizadetega? Neugodno občutje hitro mine in je spet tako, kot da se ni nič zgodilo. Toda nekje je tisti čas verjetno zelo hudo.
Ko se nam vrstijo razna »leta«, ko naj bi se v njih česa bolj načrtno zavedali, to tudi storimo ali pa ne. Koliko se nas dotakne leto astronomije ali pa leto duhovnih pokli­cev? Onega pač, ki že tako in tako moli za duhovnike, in onega, ki se kaj bolj spozna na zvezde, tudi. V glavnem
pa gredo taka »leta« in »dnevi« mimo. Dan brez avto­mobila na primer ali pa dan zemlje, dan zdravja, dan maternega jezika … Ali potem ni vredno naglašati takih spominskih točk? Seveda je vredno in potrebno, čeprav ne nagovorijo vseh ljudi. Saj še Kristusov evangelij nima na vse enake moči. Kljub temu pa opozarjajo in če ne bi, bi začeli »kamni vpiti«. Potrebujemo opomnike. V ka­kem gospodinjstvu si kar na vratca hladilnika nameščajo zapiske, kaj je treba postoriti. Človek je iznajdljiv in si zna pomagati. Da se v svojem ravnanju vrti predvsem okoli sebe, se nam zdi naravno. Odgovornosti do sočlo­veka se je pa treba priučiti. Bližnjega naj bi imeli enako radi »kakor sami sebe«, nam naroča evangeljska beseda kar naravnost iz Jezusovih ust (Mt 22,39).
Ko Jezusovo Srce brez razlike vklepa vase vse nas, pa vendarle vabi, naj se ga oklenemo tudi mi. Z njim smo tesno povezani, ko mu zaupamo svoje znance, prijatelje, sopotnike. Lepo je, da to storimo v takem času dneva, ko smo najbolj umirjeni, da z mislijo pohitimo od enega do drugega in vsakega posebej izročimo božjemu Srcu. Kako, ko jih je pa toliko! Lahko, saj poznamo vrednost opomnika. V duhovni knjigi, ki jo odpremo vsak dan – nemara je to Sveto pismo ali kaka druga verska vsebina – naj tiči listič z začetnico imen, pa bomo takoj vedeli, kdo je M, kdo L, kdo s …; Marinka, Leon, sosedovi …. Tako bomo v pogovoru z Bogom spojeni v trikotnik: jaz – prijatelj/znanec/sorodnik – Bog. Ko pa se z mislijo pomudimo še ob neznancih: beguncih, zapornikih, bol­nikih, nevernikih …, bližnjih in daljnih trpinih, ni skr­bi, da jih Jezusovo Srce ne bi prepoznalo. Nemara se bomo počasi začeli bolj jasno zavedati še tega, na kar nas opozarjajo množični mediji z objavami spominskih dni in zaradi dneva zdrave vode začeli z njo tudi varče­vati. Naše zapravljivo odprte pipe sicer neposredno ne kradejo vode suhim pokrajinam nekje v Afriki. A kako da še nismo spoznali, zakaj je treba vsako dobrino spo­štovati in z njo temu primerno tudi ravnati? »Jaz kruha ne morem poslati lačnim v Kalkuto,« hitro razloži kak veroučenec. Ne pride mu pa na misel, da za ceno njego­vega zavrženega kruha tam nekdo ne bi bil lačen – če bi zapravljivec nekaj centov namenil misijonarjem. Ali pa kar župnijski Karitas. Mogoče pa bolj ob mraku, ki naj skrije stisko, prihaja tja mama njegovega bledega sošol­ca?
Oglušujoči glas sirene! Prisluhnimo. Nekdo je v stiski.
Poletje vabi, da se umirimo. Poletje sámo je opomnik.
Srce Jezusovo, vir vse tolažbe,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja