sreda, 13. junij 2012

13. vrtnica: Pod ponjavo zvezd

Kolikor je med nami še stoletnikov ali malo mlajših kristjanov, se gotovo spominjajo, kako čaščen je bil v nji­hovem času današnji svetnik sv. Anton. Ljudem je našel izgubljene ključe, rokavice, očala in še zavetnik pri ženi­tovanju jim je bil. Posebno nevestam.

Goduje na začetku poletja, ko je pogled v zvezdno nebo posebno očarljiv. Zremo v zvezde, tako zelo odda­ljene od nas, da v resnici vidimo le njihovo svetlobo na poti do naših oči. Ne bi je pa nikoli uzrli, če zvezde ne bi bile ožarjene od sonca, milijontristotisočkrat večjega od naše zemlje.

Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku, piše v Knjigi mo­drosti (prim. Mdr 13,1–9); če znamo brati

sem hladne. Navdajajo nas s toplino kakega spomina. Ne zgolj na zvezde, bolj na kakega človeka, s katerim smo kdaj zrli v nebo. Radi tudi rečemo, da je bil kdo rojen pod srečno zvezdo. Lahkoverni verjamejo v usodo, ki da jim je zapisana v zvezdah.

A kar nam je zapisano, naj bi razbirali iz Stvarnikove roke. Vsaj skušajmo si predstavljati, koliko milijardmi­lijonkrat je njegov um večji od našega, prav tako pa je velika tudi njegova ljubezen do nas. Milejše je njegovo Srce od srcá kogarkoli, ki ga nosimo v srcu.

Astronom je prosil mlade opazovalce nočnega neba, naj pol ure v popolni tihoti zrejo v zvezde. Nekateri med njimi tega niso prenesli; so sicer vztrajali v tišini, a so bili zmedeni. Nebo in tihota sta moteče posegla v svet njihove nenehne spremenljivosti. Zvezde pa »večno mir­ne, brezobzirne noč in dan tekó mimo nas.« A to veliča­stnost moremo doumeti le, če se vanjo poglobimo.

Enako je z našim odnosom do molitve in do vsega bož­jega. »Kadar pa ti moliš …« Saj vemo, kaj naroča Jezus. Naj gremo v sobo v tihoto in naj se na tihem pogovar­jamo z nebeškim Očetom. Naj v molitvi ne blebetamo in naj se z njo ne razkazujemo. Sodeč po tem navodilu, tudi Jezusovo Srce lahko častimo tiho v sebi. Pod ponja­vo poletnih zvezd mu lahko izrazimo občudovanje stvar­stva, tako kot so ga občudovali mnogi svetniki. Prav sve­tniki so kot zvezde; druge so poučili v pravičnosti in za te pravi Sveto pismo, da so kakor zvezde »za vse čase«.

»Zdaj tista daljna zvezda iz misli mi ne gre, ki je čez dan ne vidim, a vendar vem, da je.« Česa vsega še ne vidimo, pa vemo, da je. Česa vsega ne vidimo, a verjame­mo, da je. Boga nikoli ni nihče videl, poroča evangelist Janez (Jn 1,18 ), edino Jezus, in je zato lahko pripovedo­val o njem. Boga za življenja ni mogoče uzreti; to nam preprečuje njegova nadpresežna veličina. Tudi Jezusa, druge Božje osebe ne, če se ne bi bila učlovečila. Samo edino tak lahko človeka nagovarja v osebnem razodetju. Sv. Favstini Kowalski se je dal videti kot Usmiljeno Srce, iz katerega žarita dva snopa svetlobe.

Ne glede na to, koliko reči smo že izgubili in koliko spet našli ali pa ne, se lahko zazremo v zvezdno nebo in poiščemo sled za kakim spominom. Če je to spomin na človeka, mu namenimo tiho molitev.

Srce Jezusovo, sladkost vseh svetnikov,

usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja