nedelja, 10. junij 2012

10. vrtnica: Priložnosti


Ta čas rožnika bo vedno dehtel po binkoštnih na­geljnih, tudi če so binkošti že mimo. Dehti pa mnogim predvsem v spominu, da na podeželju pred časom skoraj ni bilo domačije brez vrta ob hiši in belih nageljnov na njem. Oni rdeči, viseči z oken, so razkazovali cvetoče razkošje. Beli in drobni na gredi pa čisto milino, pra­všnjo za okras prvoobhajancev. Le-ti so po praznični slovesnosti dobili v dar sveto podobo. Največkrat angela varuha ali pa podobo Jezusa, Dobrega pastirja.
Dobri pastir, kako nas pase? Kako ga bomo kot starši in vzgojitelji priljubili otrokom? Pastir kot pojem je otro­kom še blizu; znajo povedati, da pase, čeprav kdo še ni videl ne njega ne črede. Pri družinski verski vzgoji gre za to, kako otrokom govoriti o Jezusu. Najpomembneje je poudariti njegovo dobroto, usmiljenost, odpuščanje. Te lastnosti vedno pripisujemo srcu, najprej človeškemu, saj so naš prvi nazorni vzor ljudje. A zgolj reči, da pre­more Jezusovo Srce še mnogo več dobrote kot naše, je premalo. Otrok želi zvedeti, kdaj in kje se Njegova do­brota opazi, vidi, začuti. Katehetska naloga odraslih je v tem, da otrokom vedno in sproti pojasnjujejo dejanja iz Jezusovega življenja ter milostne dogodke iz otroko­vih in svojih izkušenj. Smer k posvetitvi božjemu Srcu je tako že zgodaj začrtana.
Odrasli pa, če se le skrbno zazremo v evangelij, se lahko zalotimo, da smo kdaj podobni Jezusovim soro­dnikom, ki so pridrli za njim, »da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,21). Ne razume­mo prav vsega, kar nam naroča. Zahteven je. Vedno in dosledno da naj odpuščamo; pravi: do sedemdesetkrat sedemdeset. Na to se navezuje tudi: ljubiti sovražnike. Prenašati trpljenje kot »sladek in lahek« jarem. Dati drugemu zadnja dva svoja novčiča. Mi smo bolj Petrovi: navdušeni, ampak ne dovolj trdni v veri. Ne zmoremo hoditi po vodi, zlahka pa koga zatajimo; tudi Boga. Po­tem na silo tlačimo navzdol svojo vest, češ saj čisto vsi Jezusovi nauki pa res ne veljajo prav za nas.
Nezaslišano, Jezus nam pa zaupa! Natančno tako kot je zaupal Petru. Ob tem nam res lahko zadehti po binkoštnih nageljnih. Po čisti milosti. Ne moremo ostati zakrknjeni, apostol Peter nas dvigne k luči. Zdaj smo sposobni globlje doumeti evangeljska sporočila in biti pričevalci. Brez zadrege v ponedeljek omenimo kole­gom, da smo bili v nedeljo najprej pri maši. Ker se z otroki radi pogovarjamo o Jezusu, tudi oni v šoli pove­do svojo izkušnjo. Tretješolec je napisal v zvezek: »Naj­bolj sem srečen, kadar sem sam v sobi, kadar objamem mamo in kadar molim.« Mar ni to lepo pričevanje? Uči­telj, četudi neveren, ga mu ni prečrtal.
Veliko priložnosti imamo, da nevsiljivo pričamo za kr­ščanske vrednote in kreposti. Letni časi niso pomembni, vendar nam poletje ponuja dodatne možnosti. Prihaja­joče počitnice in dopust hitro postanejo preizkus naše zvestobe Gospodu. Kakšen nedeljski vonj bo imel letos naš prosti čas?
Srce Jezusovo, naše življenje in vstajenje,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja