sobota, 09. junij 2018

9. Marija je vse ohranila v svojem srcu (sv. Lovrenc Iustiniani)[1]


Marijina pritrditev Božjemu načrtu odrešenja je v njenem življenjskem geslu »Zgodi se mi po tvoji besedi«, ki ga je ponavljala vse svoje zemeljsko življenje, od angelovega oznanjenja do vznožja Sinovega križa na Kalvariji in ga ponavlja vso večnost ... Vprašamo pa se, kaj se je dogajalo v Marijinem Srcu skozi njen zemeljski vsakdan: Kako je notranje živela? O tem razmišlja škof sv. Lovrenc Iustiniani:
Marija je v srcu primerjala vse spoznanje, ki si ga je pridobila z branjem, poslušanjem in opazovanjem. Kako je pri tem rasla v veri in napredovala v zasluženju, kako je bila ožarjena z modrostjo in kako je gorela v ognju ljubezni! Ob novem razodetju božje ljubezni, ki ga je bila deležna, je prekipevala od veselja, ko je na čudežen način spočela od Svetega Duha. Kar dvigalo jo je k Bogu, a vendar je ostala vsa ponižna. Božja milost namreč deluje tako, da se duša vzpenja iz nižav v višave in iz sijaja v sijaj.
Zares srečna duša blažene Device! Ker se je v njej naselil Sveti Duh in jo je poučeval, je bila v vseh stvareh poslušna zapovedim Besede. Ni se dala voditi lastnim čustvom in osebni samovolji, ampak je vse tisto, kar ji je Modrost v notranjosti narekovala, na zunaj zvesto izvrševala. Res je bilo primerno za božjo Modrost, ki si je za bivališče gradila Cerkev, da po Mariji, ki je bila vsa sveta, poskrbi za zvestobo postavi, za očiščevanje duše, za vzor ponižnosti in za duhovno daritev.
Posnemaj jo, zvesta duša! Vstopi v svetišče svojega srca, da se boš duhovno očistila in iztrgala iz bolezni greha. Tu, v srcu, Bog bolj gleda na našo ljubezen, s katero opravljamo delo, kakor pa na naše delo samo. Imamo tudi možnost, da se v hrepenenju po gledanju Boga vržemo v božje naročje in mislimo samo nanj; lahko pa tudi iščemo svoje ravnotežje tako, da napredujemo v krepostih ali pa opravljamo dela v korist bližnjemu.
Pri vsem tem pa naj bo naša gonilna sila samo Kristusova ljubezen. Glejte, to je duhovna daritev tistega očiščenja, ki je Bogu po volji. To pa se ne dogaja v svetišču, ki je narejeno z rokami, ampak v svetišču našega srca, v katerega je z veseljem vstopil Kristus Gospod.


[1] Sv. Lovrenc Iiustiniani (1381–1455), prvi beneški patriarh, skrben dušni pastir in dobrodelnik – Iz govorov sv. Lovrenca Iustinianija, škofa (8. govor, za praznik Marijinega očiščevanja)

Ni komentarjev:

Objavite komentar