ponedeljek, 18. junij 2018

18. Molitev je razsvetljevanje duše (sv. Janez Zlatousti)[1]



V svetu, ki si ga danes ustvarjamo sami, se vse bolj temni in v njegovem ozračju nam zmanjkuje kisika. Mnogi iščejo rešitve v novih psiholoških pristopih, v različnih tehnikah poglabljanja vase, v iskanju stika z vesoljno energijo ... In mi, kristjani, ki živimo v tem istem svetu – ali poznamo dar molitve, ki nam ga daje Jezus Kristus?– Sv. Janez Zlatousti, življenjsko preizkušani pričevalec, se nas dotakne s svojo zlato praktično besedo:
Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinja z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.
Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.
Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.
Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.
Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.
Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše in čaka, da ga boš molil in častil.


[1] Iz govorov sv. Janeza Zlatoustega, škofa (6. O molitvi)

Ni komentarjev:

Objava komentarja