torek, 26. junij 2018

26. Dejavno častimo Boga (pisatelj iz 2. stoletja)[1]



Nagovor kristjanom iz 2. stoletja nas budi iz verske samovšečnosti, ko pravimo: saj hodim v cerkev, hodim k maši in prejemam zakramente, molim, berem versko časopisje, se udeležujem različnih verskih prireditev, hodim na romanja ... Vendar pa: biti kristjan pomeni biti človek spremenjenega življenja – biti človek dejanj. Tu se odloča vse. Pouk nagovora je zelo neposreden:
Gospod je bil do nas neskončno milostljiv predvsem v tem, da mi, ki sedaj živimo, ne žrtvujemo mrtvim bogovom in jih ne častimo, ampak smo po Kristusu spoznali Očeta resnice. Kakšna modrost nas vodi do Očeta? Samo to, da priznavamo Kristusa, po katerem smo spoznali Očeta. Kristus sam pravi: Kdor mene prizna pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred Očetom.
To je torej naše plačilo, če bomo priznali tistega, ki nas je odrešil. Kako pa ga bomo priznali? S tem, da uresničujemo njegov nauk, da ne preziramo njegovih naročil; pa ne da bi ga častili le v besedah, ampak z vsem srcem in mišljenjem. Izaija namreč pravi: To ljudstvo me časti le s svojimi ustnicami, svoje srce pa drži daleč od mene.
Ne smemo se torej zadovoljiti s tem, da Gospoda le kličemo; to nas ne bo rešilo. Isti Gospod namreč pravi: Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, bo rešen, ampak kdor pravično ravna. Zato ga, bratje, priznavajmo z dejanji, z medsebojno ljubeznijo: nikakor ne z nečistovanjem, z medsebojnim nasprotovanjem in zavistjo, ampak z zdržnim življenjem, z usmiljenjem in dobroto. S temi dejanji ga bomo res častili, sicer pa ne. Ni se nam treba bati ljudi, ampak Boga. Drugače bo veljalo nam, kar Gospod govori: Če se boste zbrali krog mene, pa ne boste izpolnjevali mojih zapovedi, vas bom odklonil in rekel: proč od mene, ne vem, od kod ste, krivičniki!
Zato se potrudimo, bratje moji, ker že vemo, da nas čaka boj. Znano pa nam je tudi, da se športnih tekmovanj udeležijo mnogi, vendar ne zmagajo vsi, ampak le tisti, ki se dobro pripravijo in med tekmovanjem odlično izkažejo. Mi torej tako tekmujmo, da bomo vsi zmagali. Tecimo po pravilih, tekmujmo za večne dobrine, skupaj, ubrano veslajmo in tekmujmo, da dosežemo venec. Če ne moremo vsi zasesti prvega mesta, se mu vsaj približajmo. Zavedajmo pa se tega: če na športnih tekmah kdo vara, ga pretepejo in vržejo iz stadiona.
Kaj se vam zdi? Kaj bo doletelo šele tistega, ki na tekmovanju za večno življenje krši pravila? Prav tistim, ki se pravil krščanske vere ne držijo, veljajo besede: Njih črv ne umre in njih ogenj ne ugasne in gnusoba bodo vsemu človeštvu.


[1] Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (3, 1– 4, 5; 7, 1–6)

Ni komentarjev:

Objava komentarja