nedelja, 03. junij 2018

3. Božji tempelj je svet, in taki ste vi (sv. Ambrož)[1]


 »Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu, na stežaj jih odprite«, živo odmeva glas sv. Janeza Pavla II. med nami. Enako nas še danes močno spodbuja veliki milanski škof sv. Ambrož, ko ponavlja Kristusovo skrivnostno obljubo, namenjeno vsakemu iskrenemu iskalcu Boga:
Jaz in Oče bova prišla k njemu in prebivala pri njem ... Odpri prihajajočemu svoja vrata, odpri dušo, razširi obzorje svojega duha, naj vidi bogastvo preprostosti, zaklade miru, dobroto milosti. Razširi svoje srce, pojdi naproti soncu večne luči, ki razsvetljuje vsakega človeka. Ta prava luč sicer sveti vsem, če pa kdo zapre svoja okna, je sam kriv, če bo brez večne svetlobe. Tudi Kristusa izključiš, če zapreš vrata svojega duha. Čeprav bi lahko vstopil, noče brezobzirno vdreti, noče siliti tistih, ki ga ne marajo.
Rojen iz Device je izšel iz materinega telesa in obsijal vesoljni svet, da bi svetil vsem. To občutijo tisti, ki hrepenijo po svetlobi večnega sijaja, ki ga nobena noč ne more zatemniti. Za tem soncem namreč, ki ga vsak dan vidimo, pride temna noč, sonce pravice pa nikoli ne zaide, saj modrosti ne sledi zloba.
Srečen, komur trka na vrata Kristus. Naša vrata, naš vhod je vera. Če so vrata čvrsta, utrdijo vso hišo. Skozi ta vrata vstopa Kristus. Zato pravi Cerkev v Visoki pesmi: Glas mojega brata trka na vrata. Poslušaj, kako trka, usliši ga, saj želi vstopiti: Odpri mi, moja sestra, prijateljica moja, moja golobica, moja brezmadežna! Zakaj moja glava je pokrita z roso, moji kodri z nočnimi kapljicami.
Premisli, kdaj je tisti čas, ko na tvoja vrata še posebej trka Bog Beseda! To je takrat, ko je njegova glava pokrita z nočno roso. Obiskuje tiste, ki so v stiskah in preizkušnjah, da ne bi morda kdo podlegel, strt od težav. Glava mu je pokrita z roso ali kapljicami, ko njegovo telo trpi. Takrat moraš bedeti, sicer pride Ženin in odide, že vnaprej zavrnjen. Če namreč spiš in tvoje srce ne bedi, odide, preden potrka. Če pa tvoje srce bedi, potrka in prosi, da mu odpreš vrata.
Imamo torej vhod v dušo, imamo vrata, o katerih je rečeno: Na stežaj se odprite, starodavne duri, da vstopi kralj veličastva. Če odpreš vrata svoje vere, bo vstopil kralj slave in prinesel zmago svojega trpljenja. Tudi pravičnost ima svoja vrata. Tudi o njih je bilo zapisano in beremo, kako govori Gospod Jezus po preroku: Odprite mi vrata pravičnosti.! Duša ima torej vhod, ima vrata. K temu vhodu pride Kristus in trka, trka na vrata. Odpri mu, vstopiti hoče in najti nevesto, ki bedi.


[1] Sv. Ambrož (ok. 330–397), eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov. – Razlaga 118. psalma (12,13–14)

Ni komentarjev:

Objavite komentar