petek, 29. junij 2018

29/1. Pobožnost je treba živeti na različne načine (sv. Frančišek Saleški)[1]



Vsak človek je od Boga in kot oseba odseva Božje obličje na enkraten, neponovljiv način. Duhovno živeti pomeni, uresničevati pod vodstvom Svetega Duha in z njegovo pomočjo delež izvirne lepote, ki jo je vsak človek dobil od Stvarnika. Sveti Frančišek Saleški se je sicer zavedal, da ima krščanska  duhovnost svoja skupna pravila, toda tudi, da je raznolika glede na spol, življenjski stan, službo in druge okoliščine. Na zelo domač in prisrčen način nam hoče to približati v svoji knjigi Filoteja:
Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.
Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli pridobivati nobenega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.
Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša, služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.
Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.
V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem življenju.


[1] Sv. Frančišek Saleški (1567–1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja – Iz knjige Filoteja sv. Frančiška Saleškega, škofa (1, 3)

Ni komentarjev:

Objava komentarja