Vsak človek je od Boga in kot oseba odseva Božje obličje na enkraten,
neponovljiv način. Duhovno živeti pomeni, uresničevati pod vodstvom Svetega
Duha in z njegovo pomočjo delež izvirne lepote, ki jo je vsak človek dobil od
Stvarnika. Sveti Frančišek Saleški se je sicer zavedal, da ima krščanska duhovnost svoja skupna pravila, toda tudi,
da je raznolika glede na spol, življenjski stan, službo in druge okoliščine. Na
zelo domač in prisrčen način nam hoče to približati v svoji knjigi Filoteja:
Bog je ob stvarjenju sveta zapovedal rastlinam, naj vsaka rodi sad po svoji
vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj
prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti in poklicu. Drugače mora biti
pobožen izobraženec kakor delavec, drugače služabnik kakor knez, drugače vdova
kakor dekle ali zakonska žena. Pa ne samo to, pobožne vaje se morajo
prilagoditi tudi močem, zaposlenosti in dolžnostim vsakega posameznika.
Povej mi, Filoteja, ali bi bilo prav, če bi škof hotel živeti samotarsko
kakor kartuzijani? In če bi si zakonci po zgledu kapucinov ne hoteli
pridobivati nobenega premoženja? Če bi bil obrtnik vsak dan v cerkvi kakor
redovnik, redovnik pa bi se ukvarjal z vsakovrstnimi opravili v službi
bližnjega kakor škof? Ali bi taka pobožnost ne bila smešna, zgrešena in
neznosna? In vendar je ta napaka kaj pogostna.
Ne, Filoteja! Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse
spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
Čebela leta in srka iz cvetic med, ne da bi jih poškodovala. Zapušča jih
sveže in cele, kakor jih je našla. Prava pobožnost pa še več naredi. Ne le da
nobenemu stanu in opravilu ni v kvar, marveč še vse okrasi in ozaljša. Skrb za
družino se po njej umiri, ljubezen med možem in ženo postane prisrčnejša,
služba gospodarjem zvestejša, vse vrste opravila prijetnejša in milejša.
Zmota je in celo krivoverstvo, če hoče kdo pobožno življenje odpraviti iz
vojaštva, iz delavnice obrtnikov, s knežjih dvorov, iz zakonskih družin. Res
je, Filoteja, da čisto premišljevalne, samostanske in redovniške pobožnosti v
teh poklicih ne moreš izvrševati; toda razen teh treh pobožnosti je še več
drugih, ki morejo dvigati k popolnosti tiste, ki živijo med svetom.
V katerem koli poklicu smo, povsod moremo in moramo hrepeneti po popolnem
življenju.
[1] Sv. Frančišek Saleški (1567–1622), škof v Ženevi, borec za ohranitev
prave vere z besedo in peresom, učitelj duhovnega življenja – Iz knjige
Filoteja sv. Frančiška Saleškega, škofa (1, 3)
Ni komentarjev:
Objavite komentar