četrtek, 28. junij 2018

28. O veri, upanju in medsebojni ljubezni (sv. Pavlin Oglejski)[1]



Če smo resnično globoko povezani z Jezusom, ki je naša Pot, potem bo on, ki je Modrost, urejal naše življenje in naše medsebojne odnose, jih navdihoval v Svetem Duhu, ki je Ljubezen sama. Kdor čuti z Bogom, kdor ima Božje čutenje, ima do sebe pravi odnos, čuti tudi z bližnjim in mu pomaga, dela za edinost. O tem razmišlja sv. Pavlin Oglejski:
Držimo se prave vere, trdnega upanja in popolne ljubezni, ker je vera kakor naš čut, ljubezen pa kakor naše zdravje. Vera veruje, ljubezen deluje, upanje utrjuje: različni udje imajo namreč različna opravila, vendar bodo mogli hoditi za glavo, če jih ljubezen združuje v enoto. Naša glava je v nebesih, saj resnica sama, naš Gospod Jezus Kristus, tako govori o svojih vernih: Če kdo služi meni, hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Nad vse skrbimo, da nas zavist, sovraštvo, obrekovanje, jeza in prepir ne bodo ločile od naše glave, Jezusa Kristusa.
Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi bili z njim združeni. Dobro premislimo, ljubi brat, in skrbno upoštevajmo, da ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga zapoveduje apostol: Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite med seboj ene misli.
Mi pa si, o brat, prizadevajmo ljubiti vse ljudi prav kakor sebe, če hočemo ohraniti pravo in popolno ljubezen, da bomo vredni biti Kristusovi udje, ker je Kristus naša glava; da bomo takrat, ko se prikaže Kristus, naša slava, tudi mi vredni z njim prikazati se v slavi kot prvi in popolni njegovi udje, z njim zvezani po ljubezni do Boga in do bližnjega, brez zvijače, brez zlobe in nevoščljivosti, ljubeč vse ljudi kakor sebe. Saj je on rekel v evangeliju: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,če boste imeli ljubezen med seboj.
Ljubezen bližnjemu ne dela hudega. Preljubi moj brat, če je naš Gospod in Odrešenik, ki ni imel greha, hotel nas grešnike ljubiti s tako ljubeznijo, ko je rekel, da on trpi, kar mi trpimo, zakaj ga vendar mi, ki nismo brez greha in ki lahko svoje grehe odkupujemo z ljubeznijo, ne ljubimo s tako popolno ljubeznijo? Saj nas je Bog ljubil tako, da je celo svojega Sina izročil v smrt za nas grešnike. Ker je on do nas izpričal tolikšno dobroto in usmiljenje, pazimo, da ne bomo izgubili dobrine, ki nam jo je dal, in zakramenta našega krsta, pri katerem smo obljubili, da se odpovemo hudemu duhu in njegovim delom in vsem grehom.
Če pa po krstu pademo v kak greh, nam je dobri Bog dal drugi krst, kopel solza, in nam določil pokoro zaradi naše slabosti. Zato moramo svoje grehe priznati z vso odkritosrčnostjo in obroditi vreden sad pokore.


[1] Sv. Pavlin Oglejski (okr. 725–804), patriarh v Ogleju, od koder se je širila krščanska vera med naše prednike. – Iz spisa sv. Pavlina furlanskemu vojvodu Henriku (52)

Ni komentarjev:

Objava komentarja