četrtek, 21. junij 2018

21. Pismouk – izvedenec za Božje kraljestvo (sv. Izidor Seviljski)[1]



Besede škofa Izidorja Seviljskega niso namenjene samo tistim, ki se izrecno posvečajo študiju Svetega pisma, ampak nagovarjajo vse vernike, saj kristjani brez Božje besede ne moremo biti razsvetljene pameti in tudi ne sol in luč v svojem okolju:
Molitev nas očiščuje, branje poučuje. Oboje gojimo, če je mogoče, sicer pa dajmo prednost molitvi.
Kdor hoče biti vedno povezan z Bogom, mora neprestano moliti in brati. Ko molimo, govorimo z Bogom; ko pa beremo, je Bog, ki govori z nami.
Vsak napredek raste iz branja in premišljevanja. Ob branju se učimo, česar ne znamo, ob premišljevanju pa v spomin zapisujemo, kar smo se naučili.
Branje Svetega pisma prinaša dvojno korist. Razsvetljuje nam pamet in nas ob premagovanju zemeljske nečimrnosti vodi k Božji ljubezni.
Ob branju moramo imeti pred seboj dva namena: vse storiti, da bi pomen Svetega pisma razumeli, in si prizadevati, da bi ga z največjim spoštovanjem in kar najbolj učinkovito oznanili drugim. Kdor bere, naj se torej zares trudi, da bi razumel, kar bere. Zatem pa naj poskrbi, da bi čim bolj razumljivo izrazil, kar se je naučil.
Dober bralec si ne prizadeva toliko, da bi si zapomnil, kar bere, kolikor se trudi, da bi spoznanje prenesel v življenje. Veliko manjšo grajo si namreč zasluži, kdor ničesar ne ve o vzoru, kakor tisti, ki zanj ve, a ga v vsakdanjem življenju ne uresničuje. Kakor ob branju hrepenimo po znanju, tako moramo ob spoznanih resnicah čutiti dolžnost, da vse dobro tudi uresničimo.
Nihče ne more doumeti prave vsebine Svetega pisma, če ga pogosto ne bere. Pisano je namreč: Visoko ga ceni in te bo povišalo, počastilo te bo, če ga boš objemal.
Čim bolj marljivo beremo Sveto pismo, tem bolj smo modri. Nekaj podobnega se dogaja z nami kakor z zemljo, ki je tem bolj rodovitna, čim bolj jo obdelujemo.
So nekateri, ki veljajo za pametne, a zanemarjajo branje svetih besedil. S tem pa že tudi dokazujejo, kako malo cenijo to, kar bi se mogli naučiti. So pa tudi takšni, ki si želijo znanja, a niso odprte glave. A prav za te velja, da se navadno s potrpežljivim in marljivim učenjem le dokopljejo do spoznanja, ki ga bolj pametni, a leni in površni nimajo.
Z marljivim študijem se počasni v razumevanju kljub vsem težavam bliža uspehom. Oni pa, ki Božji dar razuma zanemarja, postane vreden obsodbe. Zapostavlja pač dar, ker ga pušča v nerodovitnosti.
Če milost ne podpira učenja, znanje ne more do srca, pa čeprav so ga polna ušesa. Zganja le trušč, ki duši ne more koristiti. Božja beseda pride šele tedaj do srca, ko jo podpira milost. A tedaj vodi k spoznanju in dela velike reči.


[1] Sv. Izidor (ok. 560–636), škof v Sevilji v Španiji, vzgojitelj duhovnikov in posredovalec kulture in teologije stare dobe – Iz knjige Nasvetov sv. Izidorja, škofa (3, 8–10)

Ni komentarjev:

Objava komentarja