ponedeljek, 11. junij 2018

11. Močna kakor smrt je ljubezen (Balduin Canterburyski)[1]



Ker smo ljubljeni s plameni Jezusovega Srca, morejo naša srca zagoreti v Božji ljubezni in mu moremo vračati ljubezen za ljubezen. V tem je skrivnost duhovnega življenja, kakor nam jo z močnimi mislimi približa škof Balduin Canterburyski:
Močna je smrt, ki nas oropa dobrine življenja. Močna je tudi ljubezen, ki nas prenovi za lepše življenje.
Tako močna je smrt, da nam do kraja opleni telo. Močna je tudi ljubezen, ki nas more smrti iztrgati, in nam vrniti, kar nam je pobrala.
Močna je smrt, ki se ji nihče ne more upirati, močna je tudi ljubezen, saj si upa nad njo slaviti zmago, njeno želo obrusiti, nasilje zatreti, zmago preprečiti. Prišel bo čas, ko se ji bomo posmehovali in govorili: Smrt, kje je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga?
Zares močna kakor smrt je ljubezen, kajti ljubezen do Kristusa uniči smrt. Pri Ozeju beremo: Jaz te bom uničil, smrt, jaz bom pokončal podzemlje. Tudi naša ljubezen do Kristusa je močna kakor smrt, saj je tudi ljubezen nekakšna smrt: prejšnje življenje namreč upihnemo, napake odpravimo in dela smrti odložimo.
Ta naša ljubezen pa je nekakšen odgovor z naše strani njegovi ljubezni do nas, čeprav te nikakor ne doseže in je le njena medla podoba. On nas je namreč ljubil prej in z zgledom svoje ljubezni do nas nam je dal znamenje, da bi postali njemu podobni, če le odložimo podobo zemeljskega in si nadenemo podobo nebeškega, da bi pač njega ljubili, kakor on ljubi nas. S tem namenom nam je namreč zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah.
V Visoki pesmi beremo: Deni me kakor pečat na svoje srce. Kakor bi hotel reči: Ljubi me, kakor jaz ljubim tebe. Imej me v svojih mislih, v spominu, v željah, vzdihih, v svojem ječanju in joku.
Pomisli, človek, kako čudovitega sem te ustvaril, kako sem te povzdignil nad vse drugo stvarstvo, s kakšnim dostojanstvom sem te obdal, s kakšno slavo in častjo sem te ovenčal, kako sem te naredil le malo manjšega od angelov, kako sem vse podvrgel tvojim nogam! A ne misli samo na tisto, kar sem ti storil, temveč tudi na to, kako strašno trpljenje sem zate prestal. Spreglej, kako krivično ravnaš z menoj, če me ne ljubiš. Kdo te namreč tako zelo ljubi kakor jaz? Kdo te je ustvaril, če ne jaz? Kdo te je odrešil, če ne jaz?
Omehčaj, Gospod, moje kamnito, trdo in neobrezano srce! Daj mi novo, čuteče in čisto srce! Ti, ki srca očiščuješ in očiščena ljubiš, vzemi v posest moje srce in nastani se v njem! Objemi ga in osreči, ti, ki presegaš vso mojo veličino, obenem pa prodiraš v skriti kotiček srca. Ti, vzor lepote in vzorec svetosti, vtisni svojo podobo v moje srce, pritisni nanj pečat svojega usmiljenja, o Bog mojega srca in moj delež na veke! Amen.


[1] Balduin Canterburyjski (+ 1190), cistercijanski menih, nadškof, pridigar in udeleženec križarske vojne, teološki pisec – Iz razprav Balduina Canterburyjskega, škofa (10)

Ni komentarjev:

Objava komentarja