četrtek, 07. junij 2018

7. Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost (sv. Bernard)[1]


Vse Božje delo odrešenja se je zgodilo prostovoljno in iz ljubezni. Kristusove rane niso meni očitek, ki naj prebuja slabo vest, ampak so izraz Božje ljubezni do mene, ena sama veličastna Visoka pesem ljubezni in usmiljenja! Niso vir obupa, ampak so vir upanja!
Kje najdejo slabotni varno in trdno gotovost in počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje se počutim v njih, kolikor mogočnejši je on od drugih odreševalcev. Svet hrumi, telo pritiska, zli duh zalezuje, jaz pa ne padem, ker je moj temelj na trdni skali. Velik greh sem zagrešil, vest me bo pekla, a se ne bom zmedel, zakaj spominjal se bom Gospodovih ran. Kajti zaradi naših grehov je bil ranjen. Ni stvari, ki bi vodila v smrt, da bi je ne premagala Kristusova smrt. Ko se spomnim tako močnega in učinkovitega zdravila, me ne more prestrašiti nobena, še tako huda bolezen.
Zato se je vsekakor zmotil tisti, ki je dejal: Moja krivda je prevelika, da bi zaslužil odpuščanje. Seveda, ni bil eden od Kristusovih udov in mu Kristusovo zasluženje ni pripadalo. Tako ni smel imenovati in imeti za svoje vse, kar je Kristusovega, kakor sme storiti tisti, ki je z Glavo eno telo.
Jaz pa z zaupanjem jemljem, kar mi manjka v moji slabosti, iz Gospodovega Srca. Prepolno je usmiljenja in ne manjka odprtin, po katerih se to izliva. Prebodli so mu roke in noge ter s sulico odprli njegovo stran in iz teh odprtin smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. Mislil je na mir in spravo, a jaz nisem vedel.
Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel? Ali kdo je bil njegov svetovalec? Toda žebelj, ki je prodrl vanj, je postal zame ključ, ki odpira, da spoznavam Gospodovo dobroto. Kaj vidim skozi to rano? Žebelj govori, rana kriči, da v Kristusu Bog sam ponuja svetu roko v spravo. Meč je presunil njegovo dušo in sulica je prebodla njegovo srce, da ima odslej vse sočutje z mojimi slabostmi.
Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni njegovega srca, razodela se je tajna njegove dobrote, se je odkrilo prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave.
Zakaj bi se skozi rane ne smelo pokazati to, kar je v njegovi notranjosti? Kajti kje drugje kot v tvojih ranah bi se moglo jasneje pokazati, da si ti, Gospod, dober, milosrčen in poln usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug ko ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.
Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Gospodovo usmiljenje je veliko, zato je veliko tudi moje zasluženje.
Kaj pa če mi vest očita, da sem v mnogih grehih? Kjer se je pomnožil greh, je dejal apostol, se je še bolj pomnožila milost. Če pa Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval. Ali morda svojo pravičnost? Ne, Gospod, slavil bom samo tvojo pravičnost. Ta je namreč tudi moja, zakaj ti si postal zame božja pravičnost.


[1] Iz Govorov o Visoki pesmi sv. Bernarda, opata (61. govor, 3–5)

Ni komentarjev:

Objavite komentar