sobota, 02. junij 2018

2. Skrivnosti vere je treba premišljevati (sv. Bernard)[1]


Če hočeš v veri ugledati Boga, posnemaj Marijo, z njenim hrepenenjem premišljuj Božjo besedo in jo uresničuj! V duhu skrivnosti Božjega učlovečenja se pod Materinim vodstvom odpiraj Besedi, njenemu Sinu, ki nenehno prihaja. Tako je v duhu rožnega venca premišljeval veliki častilec Jezusovega Srca – sv. Bernard:
Sveto, ki bo rojeno iz tebe, bo Sin Božji. Vir modrosti, Očetova Beseda na višavah! Ta Beseda se bo po tvojem posredovanju, sveta Devica, učlovečila, tako da bo ta, ki pravi: Jaz sem v Očetu in Oče je v meni, prav tako dejal: Jaz sem izšel iz Boga in prišel na svet.
V začetku je bila Beseda. Že žubori studenec, vendar za zdaj samo še sam v sebi. Beseda je sicer bila pri Bogu, bivala pa je v nedostopni luči. Že od začetka je Gospod govoril: V meni so načrti miru in ne stiske. Toda tvoj načrt je pri tebi in mi ga nismo mogli spoznati. Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, ali kdo more biti njegov svetovalec? Zato je Bog zamisel o miru sporočil na zemljo, da bi se uresničila: Beseda se je učlovečila in prebiva med nami. Biva seveda po veri v naših srcih, biva v našem spominu, biva v mišljenju in pronica v samo domišljijo.
Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če bi ne prišel on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji. Bil je nedoumljiv in nedostopen, neviden in popolnoma nedosegljiv človeški misli. Toda on je hotel, da ga razumemo, hotel je, da ga vidimo, hotel, da nanj mislimo.
Na kakšen način, vprašaš? Glej, vidiš ga, ko leži v jaslicah, ko počiva v deviškem naročju, ko govori na gori, ko osvobojen vezi smrti zapoveduje podzemlju, ali ko tretji dan vstane in kaže apostolom rane žebljev kot znamenje zmage, ko se slednjič vpričo njih dvigne v nebesa.
O kateri teh skrivnosti ne bi zares pobožno in sveto premišljevali? Ko jih premišljujem, mislim na Boga in v vsem tem je on sam moj Bog. Premišljevanje teh skrivnosti je prava modrost. Sodim, da je prava razumnost v tem, če obujamo spomin na doživeto ugodje. Aronova palica je nekoč vzcvetela, Marija je še bolj obilno zajela sad z višave, da bi ga dala nam.



[1] Sv. Bernard (ok. 1090–1153), opat cistercijanskega samostana Clairvaux v Franciji, mislec, pridigar, mistik – Iz govorov sv. Bernarda, opata

Ni komentarjev:

Objavite komentar