ponedeljek, 04. junij 2018

4. Čudovita zamena (sv. Gregor Nacianški)[1]


 Jezus, Božji Sin in Marijin Sin, ki je vstal in živi, se nenehno trudi, da nas privede nazaj k Očetu. Ali se zavedamo te neskončne in nezaslužene dobrote, ki je na delu? Se mu – v objemu občestva potujoče Cerkve – pustimo voditi k Očetu? Odlomek iz govora sv. Gregorja Nacianškega osvetljuje to dogajanje:
Božji Sin, rojen pred vsemi veki, neviden, nedojemljiv, netelesen, živi vir iz pravira, luč od luči, studenec neumrljivega življenja, točen Očetov odtis, neponarejen pečat, do zadnjega odtenka zvesta podoba, izraz Očetove misli, se je napotil k meni, ki sem mu podoben. Utelesil se je, da bi rešil moje telo. Z razumno dušo se je združil, da bi rešil mojo dušo, da bi umil sebi enake, in je sprejel vso našo usodo razen greha. Devica ga je spočela. Duh mu je s svetostjo prešinil duha in telo. (Hotel je primerno počastiti rojstvo in odlikovati devištvo). Bog se je po človeško razvijal, naj se to zdi še tako nemogoče. Ustvaril si je namreč človeško naravo, človek pa je sprejel božjo.
Tisti, ki vse bogati, je obubožal. Vzel je moje borno telo, da bi me s svojim bogastvom obogatil. Tisti, ki v vsej polnosti prekipeva, se čuti praznega. Za nekaj časa se je odrekel svoji slavi, da bi jaz dobil nekaj njegove polnosti.
Kako bogata in skrivnostna je do mene ta dobrota! Vtisnil mi je svojo podobo, pa je nisem varoval. Sprejel je moje telo, da bi rešil svojo sliko in dal človeku večnost. Spet se je združil z nami, vsekakor bolj čudovito kakor prej.
Bog se je učlovečil, ker je želel posvetiti človeka, da bi nas s svojo močjo rešil trinoga in nas privedel k sebi po svojem Sinu. Ta pa je to storil v Očetovo slavo, kateremu se v vsem pokorava.
Dobri pastir se je napotil po gorah in hribih, kjer si malikoval, šel je k tebi kakor k izgubljeni ovci. Dal je življenje za svoje ovce. Našel je izgubljeno ovco in jo potem zadel na tisto ramo, ki je nosila križ, ter jo tako prinesel nazaj v cerkveno življenje.
Za svetlim predhodnikom je zasijala čudovita luč, za glasnikom se je oglasila Beseda, za poročnim drugom je prišel Ženin. Gospod si je tako pripravljal svet narod, očiščen v vodi in Svetem Duhu. Bog nam je bil potreben. Moral se je učlovečiti in umreti, da bi mi po njem živeli. Z njim smo umrli, da bi nas očistil. Z njim smo vstali, ker smo z njim umrli. Z njim smo dosegli slavo, ker smo z njim vstali.



[1] Sv. Gregor Nacianški (330–389/390), carigrajski škof, cerkveni učitelj – Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (45, 9, 22.26.28)

Ni komentarjev:

Objavite komentar