ponedeljek, 25. junij 2018

25. Vztrajajmo v upanju (pisatelj iz 2. stoletja)[1]



Ne samo v prvih časih krščanstva ampak tudi v današnjem času mi kristjan – če to zares hočemo biti – potrebujemo veliko moči, upanja in zaupanja, da vztrajamo v svojem poslanstvu. Besede nagovora iz 2. stoletja nas neverjetno nagovarjajo s svojo aktualnostjo:
Bratje moji, izpolnjujmo voljo Očeta, ki nas je za to poklical, da bi krepostno živeli. Napak se izogibajmo, ker nas vodijo v greh, bežimo pred brezbožnostjo, ker nam prinaša pogubo. Če bomo namreč delali dobro, nas bo spremljal mir. Tega pa ne morejo najti tisti ljudje, ki jih ženejo svetne skrbi, ker više cenijo trenutne potrebe kakor obljubo prihodnjih dobrin. Ne zavedajo se pač, kakšne muke pridejo za posvetnimi željami in kakšne radosti prinašajo božje obljube. A vse to bi se še dalo prenašati, če bi se le sami tako ravnali. Toda oni skušajo tudi nič hudega sluteče ljudi pridobiti za krive nauke, a ne vedo, da jih čaka dvojna kazen: za njih same in za poslušalce.
Mi pa s čistim srcem služimo Bogu in bomo rešeni. Če ne bomo Bogu služili, če ne bomo verjeli božjim obljubam, bomo nesrečni. Preroška beseda pravi: Nesrečni so tisti, ki kolebajo in so nestanovitni, tisti, ki govorijo: vse to smo že slišali v časih naših očetov, vendar pa mi, ki smo od dne do dne čakali, še nismo doživeli, da bi se kaka prerokba izpolnila. Neumneži! Primerjajte vendar svoje vedenje z drevesom, na primer s trto. V začetku je celo brez listov, nato požene mladika, potem kislo grozdje, končno šele tudi zrelo grozdje. Tako je tudi moj narod prenašal gorje in stisko, a odslej bo prejemal dobro.
Zato, bratje moji, ne omahujmo, temveč vztrajajmo v upanju, da bomo prejeli plačilo. On, ki je obljubil, da bo vsakemu povrnil po njegovih zaslugah, drži besedo. Če bomo v Božjih očeh pravični, bomo prišli v njegovo kraljestvo in prejeli obljubljene dobrine, ki jih uho ni slišalo in oko ni videlo in ki v človeško srce niso prišle.
Od ure do ure torej pričakujmo nebeško kraljestvo in živimo v ljubezni in pravičnosti, saj ne vemo za dan božjega prihoda. Kesanje obujajmo, bratje, dobra dela opravljajmo, kajti v nas je polno razne nespametne hudobije. Postrgajmo s sebe nekdanje grehe in iskreno se kesajmo, da se bomo rešili. Pa iskreni bodimo! Skrbimo, da ne bomo dobri le do naših bratov, ampak tudi do nekristjanov, da ne bodo morda po naši krivdi zaničevali Boga.


[1] Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (10, 1–12, 1; 13, 1)

Ni komentarjev:

Objava komentarja