Danes je na svetu poplava govorjenja. Vsak nekaj pripoveduje. Običajno o sebi. Če brskamo po internetnih straneh, najdemo poročila o dejavnostih različnih ljudi. Vsak pripoveduje o svojem početju, podjetju, o sebi. Pripoveduje, kakšne usluge nudi, kaj lahko proda in kaj je naredil. Obstaja celo slogan: Če nisi na internetu viden, ne obstajaš. Toda ali je dovolj ljudi, ki bi vse to brali, gledali, poslušali? Zato so ti oglasi tako narejeni, da ti v najkrajšem možnem času povedo čim več. S ključnimi besedami, slikami ali kratkimi filmi. Vsak bi rad pripovedoval, kje pa so tisti, ki bi vse to poslušali?
Danes je kriza poslušanja. Veliko je za poslušat, malo pa je tistih, ki so sposobni poslušati. Jezus je v času svojega javnega delovanja znal prisluhniti vsakemu. Ko je trpečemu prisluhnil, je vzel na svoja ramena del bremena tistega, ki se mu je zaupal. Koliko pomeni prisluhniti nekomu, si najbrž ne znamo prestavljati.
Spominjam se p. Simona Ašiča. Ko so izšle njegove knjige o zdravilnih zeliščih, so ljudje kar v trumah začeli prihajati k njemu po nasvete. Včasih je bil hodnik pred sobico, kjer je sprejemal bolne, podoben čakalnici v zdravstvenem domu. P. Simon je ljudi z ljubeznijo sprejemal, jim prisluhnil in svetoval, kakšne čaje ali druge pripravke naj si priskrbijo. Opazil sem, da so ljudje od njega odhajali potolaženi in z upanjem, da bodo težave minile. Znal jim je prisluhniti, ko so mu izpovedali svoje tegobe. Na sebe je vzel del njihovega bremena. Že samo to, da jih je poslušal, jim je olajšalo življenje. Nič niso bili bolj zdravi, ko so od njega odhajali. Povrnilo se jim je upanje v ozdravitev in del svojega križa so preložili na patrova ramena.
Zgornji primer nam pove, kako pomembno je poslušati. Jezus nas kliče k poslušanju. Pridigarji pogosto povedo, da nam je Bog ustvaril dvoje ušes in ena usta. S tem hočejo povedati, da smo poklicani, da več poslušamo, kot govorimo.
V prvi vrsti je potrebno poslušati Boga, ki nam govori po Svetem pismu, liturgiji Cerkve, molitvi. Govori nam tudi po ustvarjeni naravi, ki nas obdaja, in po bližnjih, s katerimi se srečujemo. Kot bratje in sestre smo še posebej poklicani, da prisluhnemo svojemu bližnjemu. Danes je mnogo ljudi ranjenih. Imajo svoje notranje rane, ki jih skelijo. Pogosto ne najdejo nikogar, ki bi jim prisluhnil, da bi mu zaupali svoje notranje bolečine. Ko z ljubeznijo prisluhnemo, smo podobni Jezusu, ki je prisluhnil trpečim. Postanemo njegovo uho.
Gospod, daj nam razumeti, da si nas poklical, da bi znali z veseljem prisluhniti bližnjemu. Saj mu s tem lahko pomagamo nositi breme trpljenja in mu povrnemo upanje v življenje. Še bolj pa nam odpri ušesa srca, da bomo sposobni prisluhniti tebi, ki nam govoriš besede večnega življenja.
