Bodimo istega mišljenja

9. Bodimo istega mišljenja

Kaj naj si želimo, ob iztekanju leta duhovništva, da bi v duhovnikih in vernikih ostalo? Jezus Kristus je Božji Logos, kar ne pomeni le Beseda, ampak tudi Smisel vseh stvari. On razodeva v sebi vrednote, ki jim je vredno slediti in jih živeti: po njih uravnavati svoje mišljenje, hotenje in delovanje – saj samo tako dobi življenje smisel.

Prav o tem nam pogosto piše apostol narodov, katerega dva tisoč letnico rojstva smo obhajali pred dobrim letom. Iz ječe, verjetno v Efezu, je pisal v Filipe, prvi krščanski skupnosti v Evropi. Presenetljivo jim iz ječe piše o veselju: »Dopolnite moje veselje«. S čim? »Da boste istih misli in boste imeli isto ljubezen« (Flp 2,2).

Kljub vsem težavam jih naravnost roti, naj bodo »enega duha in enega mišljenja«. Katerega duha in kakšnega mišljenja? Pavel ni mislil na kakršnokoli mišljenje, ampak na tisto, »ki je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp 2,5).

In kakšna miselnost ali mentaliteta je v Kristusu? V sloviti kristološki himni, ki mu privre iz srca, jo Pavel predstavi. Mišljenje se namreč razodene v delovanju, v življenju. Jezusovo življenje je razodelo: čeprav Bog, je zaradi nas postal človek; za nas je sam sebe izničil in podobo sužnja vzel nase; sam sebe je ponižal vse do smrti na križu – vse kot izraz ljubezni do nas in za naše odrešenje.

V ozadju čutimo, kako Pavel v ječi pravzaprav pozablja nase in ga je strah za druge, da jim ne bi oznanil Kristusa zaman. A kljub temu ostaja v veselju, saj vzrok veselja ne more biti trenutno stanje, ampak Jezus Kristus in njegova žrtev za nas. Pavel ostaja v ječi v živem odnosu z Gospodom.

Kako blagodejno in ohrabrujoče je čutiti Pavlovo neugnano duhovniško, pastoralno silo, da kristjane bodri, utrjuje v nauku in zlasti v življenju po njem! Niti ječa niti druge stiske mu je niso mogle utišati. Samo želimo si lahko in prosimo zanjo tudi mi, duhovniki in verniki laiki. Še kako je potrebno danes skrbeti, da je isto mišljenje v nas, kot je v Jezusu Kristusu.

Z gorečo molitvijo za duhovnike jim izprosimo milost, da jim mentaliteta sveta nikoli ne bi izpodrinila Kristusove mentalitete. Kot je ni blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku in drugim našim slovenskim Božjim služabnikom in služabnicam.

To Kristusovo mentaliteto in držo se posvečeni oznanjevalci Kristusovega mišljenja obvežejo oznanjevati tako, da nič drugega več ne vedo pred ljudmi kot Kristusa, in to križanega ter od mrtvih vstalega.

Vse to potrdijo s trojno zvestobo, ki jo pri posvečenju obljubijo: z zvestobo svobodni neporočenosti zaradi Božjega kraljestva – takšno življenje je tudi danes izredno »glasna« govorica, ki jo ljudje v svetu še kako potrebujejo, čeprav ji pogosto oporekajo, a prav to je dokaz, da je življenje duhovnika v celibatu potrebno; nadalje z zvestobo obljubi pokorščine, ki ni slepo sledenje nekomu, ampak skupno sledenje Svetemu Duhu v skupnosti Cerkve; ter z zvestobo nauku Cerkve, čeprav so kdaj nauki tega sveta bolj mikavni.

Duhovnik je s to trojno zvestobo v sodobnem svetu predvsem mladim potreben trden pričevalec Kristusovih vrednot.

Polaganje rok apostolov posreduje tudi dar duhovniškega samskega načina življenja, ki ga verniki vidijo in se ob njem navdihujejo za zvestobo Bogu. Papež poudarja, da čeprav nam teologija pravi, da moralnost delivca zakramentov ne vpliva na veljavnost (v dobro vernikov namreč), to ne zmanjšuje nujnosti teženja duhovnika k moralni popolnosti, ki mora prebivati v srcu vsakega avtentičnega duhovnika in bogoslovca.

Čeprav je zaradi slabosti ne moremo vedno dosegati, je ne smemo zavreči kot teženje in hrepenenje, ki ga Gospod lahko izpolni. Od tega teženja k duhovni popolnosti je v veliki meri odvisna rodovitnost duhovnikovega služenja. Prav padci duhovnikov na tem področju so velik škandal v svetu.