Čuteče srce in v molitev dvignjene roke

12. Čuteče srce in v molitev dvignjene roke

Papež Benedikt XVI. nam v svoji zadnji okrožnici poudarja, da pravi napredek in razvoj, ki sta pravična do vseh udeležencev v procesu razvoja, nista mogoča brez ljubezni v resnici. Tak razvoj ne potrebuje le znanosti in tehnike, čeprav seveda tudi, ampak tudi čuteče srce in v molitev dvignjene roke, kajti ljubezen in resnica sta Božja darova, ne zgolj sad človekovih prizadevanj.

Prav zaradi tega vedno bolj vidim kot posebno znamenje Božje previdnosti letošnje pastoralno leto, s katerim smo se pripravljali na jutrišnji osrednji pastoralni dogodek tega leta, na slovenski evharistični kongres. V tem letu evharistije smo z Marijino pomočjo poglabljali in poživljali našo osebno vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost Jezusa Kristusa kot Boga in človeka pod podobama kruha in vina.

Danes, ko se liturgično spominjamo Marijinega brezmadežnega srca, v duhu zremo Marijo in vpijamo njen način življenja iz živega tudi človeško telesnega stika s svojim in Božjim Sinom. Na predvečer slovenskega evharističnega kongresa še posebej močno doživljamo, da je zaradi svete evharistije tudi nam na skrivnosten način omogočeno prav tako kot Mariji živeti od stika in združevanja s Kristusom, ki je prav zato med nami navzoč.

To poglabljanje evharistične vere in evharističnega življenja želimo jutri okronati z evharističnim kongresom pod geslom: Evharistija – Božji dar za življenje. Evharistični kongres predstavlja najvišjo obliko skupnega češčenja svetega Rešnjega telesa neke večje skupnosti, v tem primeru vse Slovenije, na enem mestu.

Storimo vse, da se bo res vsa Slovenija po svojih predstavnikih jutri poklonila Jezusu pod podobo kruha in vina, ga slavila, se mu izročala in ga prosila. Jutri naj bo v Celju zbrano »čuteče srce« in »dvignjene roke« Slovenije. Slovenija že 75 let ni storila kaj takega na ta način. Verjetno predolgo!

Če nam je v teh letih skopnelo zaupanje v posebno učinkovitost molitve v neposredni bližini evharistične, tudi telesne, navzočnosti našega Vstalega Gospoda, potem jo poživimo in poglobimo ob jutrišnjem dogodku vere, upanja in ljubezni. Vsi prisotni jutri v Celju bomo skupaj z zastopnikom svetega očeta na nek način postali »žena« iz evangelija, ki se je od zadaj dotaknila roba Jezusove obleke in ozdravela.

V imenu vse Slovenije se bomo približali Jezusu in verovali, da lahko »Slovenijo«, to je nas kot narod kot državljane, ozdravi prav tam, kjer »krvavimo« in nam zato odteka »življenje« (prim. Mt 9,20–21). Si upamo verjeti, da je tudi od živosti naše vere jutri v Celju, od našega dotika z Gospodom, odvisno reševanje naših sedanjih težav ter stisk; tako v težavnih medsebojnih odnosih v zakonskih zvezah, partnerskih odnosih, družinskih stiskah in tudi v družbenih odnosih.

Kristusova navzočnost ni bila in nikoli ni zaman. Tudi jutri ne bo, ne more biti. Njegova navzočnost je vedno dogodek odrešenja. Od vsakega udeleženca in tudi tistih, ki bodo z bolniške postelje ali zaradi drugih zadržanosti dogodek podpirali in doživljali »od daleč«, je odvisno, koliko sadov bo evharistični kongres rodil v prihodnje.

Če bi s svetopisemsko podobo iz galilejske Kane osvetlili naše jutrišnje srečanje z živim Gospodom, bi lahko sklenili, da Jezus »vodo« vedno spremeni v »vino«. Od nas pa je odvisno, s koliko vode napolnimo vrče svojih življenj in kaj potem storimo z vinom, ki nam ga podari Gospod.

Vsekakor danes, na vigilijo velikega dogodka, ne preslišimo Marijinega naročila: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5). Ni še prepozno, ne za udeležbo jutri v Celju, ne za polnjenje »slovenskih vrčev« življenja z »vodo« človeške ljubezni, da jo bo Gospod lahko spremenil v »vino« Božje ljubezni, ki je Kruh za življenje Slovenije (sveta).