Odločilno dogajanje: spremenjenje

21. Odločilno dogajanje: spremenjenje

Z vzklikom »skrivnost vere« izrazimo pri obhajanju svete evharistije svoj pristanek v veri na najbolj skrivnostno dogajanje na tem svetu. Pri sveti maši se namreč, tako verujemo, zgodi spremenjenje.

Kruh in vino se v svojem bistvu spremenita v Jezusovo telo in kri; v njegovo zakramentalno človeško in Božjo navzočnost: to je velika in globoka resnica in ena največjih skrivnosti naše vere.

»Moje telo« in »moja kri« ne predstavljata samo nekega delčka Jezusove resničnosti, ampak pomenita celotnega poveličanega Kristusa, Boga in človeka, ki je na skrivnosten način »resnično, stvarno in bistveno« (tridentinski koncil) navzoč pod podobama kruha in vina.

Ta vrsta navzočnosti dviga sveto evharistijo nad vse druge zakramente. Katekizem katoliške Cerkve izrazi to vero takole: »S posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi.

To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (transsubstantiatio). Kristusova evharistična navzočnost … traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu, tako da lomljenje kruha ne razdeli Kristusa« (KKC 1376-1377).

Zato sveti evharistiji upravičeno pripada Božje češčenje. Za nas ljudi pa je to neverjetna milost in priložnost, saj nam to spremenjenje omogoča, da lahko prihajamo v živi in telesni zakramentalni stik, kar je za človeka posebej pomembno, z drugo Božjo osebo, Jezusom Kristusom.

Pomislimo samo, kaj vse se je dogajalo ob dotiku Jezusa, ko je le-ta še živel na zemlji kot človek. Bodisi, da se je on dotaknil koga, bodisi da so se ljudje dotikali njega. Prikličimo si v zavest ženo, ki se je približala Jezusu od zadaj in si mislila, da bo ozdravela, tudi če se dotakne samo roba njegove obleke; in je res ozdravela.

Spomnimo se tudi dogodka, ko je Jezus srečal mrliški sprevod pred Naimom, se dotaknil mrtvega dečka, ker se mu je njegova mati zasmilila, in ta dotik ga je vrnil nazaj v zemeljsko življenje. Pravzaprav so mnogi čudežni dogodki povezani prav s telesnim kontaktom z Jezusom Kristusom. In glejte to Božjo velikodušnost, ki prav preko resničnosti evharističnega spremenjenja omogoča nadaljevanje takšnih odrešujočih »dotikov«.

Evharistični dotik nam pomaga odkriti pomembnost dotika kot takšnega za človeka in nam vedno znova postavlja vprašanja: Kako se dotikamo evharističnega Kristusa – s kakšnim spoštovanjem; s kakšnim notranjim razpoloženjem; s kakšno vero?

Po dotiku z Jezusom so in še vedno ljudje ozdravljajo telesno, še bolj pa duhovno; se spreobračajo in postajajo postopno novi ljudje. Torej se spreminjajo.

Sveta evharistija nam tudi s tem vidikom sporoča, da živimo v nepopolnem svetu, celo v svetu, ki je zaznamovan s posledicami greha, ki človeka »pokvarijo«, in je prav zato potrebno, da se človek nenehno spreminja. Telesno se spreminjamo kar samo po sebi; tudi naši duševni deji, kot so čustva, misli, volja …, se sorazmerno pogosto spreminjajo.

Zlasti pa smo poklicani k spreminjanju medosebnih odnosov in preko njih tudi svoje duhovne notranjosti, da bi mogli vedno bolj polno živeti zapoved ljubezni. Prava in človeka vredna sprememba je namreč samo sprememba k dobremu, boljšemu, bolj pristno človeškemu. Ali, recimo kar naravnost, sprememba k svetosti.

Evharistija pomeni Božjo prisotnost, ki živo odgovarja; pri tem je pobuda odnosa Bog-človek Božja: to je novi nivo molitve – kadar molimo v prisotnosti evharistije, nismo nikdar sami in molimo v območju smrti in vstajenja, kjer se uslišuje prošnja vseh prošenj: prošnja za premaganje smrti, prošnja za ljubezen, ki je močnejša od smrti. Ali ni to najbolj bistveno »spremenjenje«?

Pri takšni molitvi nismo več pred Bogom samo v naših mislih, ampak pred Bogom, ki se nam resnično daruje, pred Bogom, ki je za nas postal obhajilo (communio) in nas s tem že uvaja v vstajenje, ki predstavlja naše dokončno »spremenjenje«.