Sveta maša je »nebeški tukaj«

23. Sveta maša je »nebeški tukaj«

Nebesa niso nekje »zgoraj«, saj niso prostor, ampak človekovo celostno stanje; so resničnost, ko se človek kot celota znajde v »Božjem objemu«; ali kot pravi Sveto pismo, ko se človek in Bog znajdeta drug pred drugim »iz obličja v obličje«. Seveda je to predvsem najgloblje duhovno dogajanje, ki pa za človeka seveda ne pomeni nekaj nematerialnega.

Zato nam je Jezus Kristus obljubil svoj povsem konkreten drugi prihod ob koncu sveta, ob hkratnem zagotovilu, da bo s svojimi učenci ostal na določen način povezan vse dni do konca sveta in da bo njihovo oznanjevanje in delovanje spremljal s svojimi znamenji.

Obljuba drugega Jezusovega prihoda je v sveti evharistiji že uresničena, čeprav še na zakrit način. Privilegiran prostor te prisotnosti je skupnost Cerkve, ki je zbrana pri obhajanju svete maše, kjer postaja eno s Kristusom v njegovi nebeški resničnosti.

Isti poveličani Kristus, Bog in človek, ki »sedi na Očetovi desnici«, prebiva pod podobo kruha in vina fizično tudi na zemlji med nami. To pa pomeni, da je za nas posvečena hostija tako rekoč prisotnost »delčka« nebes.

Kajti bistvo Jezusovega poveličanega človeškega telesa, ki je tudi prisotno pod podobo hostije, je že v novih, Božjih pogojih bivanja: je neumrljivo, netrpljivo, duhovno občutljivo za dojemanje drugih, nevezano na pogoje časa in prostora (zato so možna nenavadna prikazovanja po vstajenju), drugim duhovno prosojno … in prav to človeško telo je hkrati neločljivo povezano z Božjo naravo. Zaradi svoje poveličanosti je Jezusova človeška narava tudi lahko prisotna pod podobama kruha in vina.

Liturgija na ta način povezuje večno in časno; je prodor večnosti v čas: kajti Bog z nami živi v prostoru in času, sam zase pa izven obojega. Zato tako pojmovana večnost ni negiranje prostora in časa, ampak njun temelj, korenina, njuna edina prava vsebina. Zato je večnost za nas lahko dostopna le v globini bistva vsake stvari, saj vse stvari izhajajo iz Stvarnika in vsak trenutek v njem koreninijo.

V obhajanju svete maše lahko dojemamo, da je naš čas skrivnostno dogajanje, ki je namenjeno temu, da se praznine naše notranjosti napolnjujejo z ljubeznijo, ki gre do konca. Ta ljubezen je utelešeno prisotna pod podobama kruha in vina.

Iz te evharistične vere izhaja zelo tolažilno spoznanje. Evharistija nam namreč sporoča, da bo skrivnostno prisotnemu Kristusovemu telesu podobno tudi naše poveličano telo, ko bo vstalo; pa tudi telo žene/moža/otrok/staršev … telesa prijateljev in znancev…! Kolikšna tolažba je lahko to zavedanje ob smrti najdražjih ljudi!

»To delajte v moj spomin!« je Jezusovo naročilo apostolom (škofom in duhovnikom), ker je želel, da bi imeli kristjani že vnaprej vsaj nek stik s poveličanim svetom, in to preko Njega pod podobo kruha in vina. Pod podobo kruha je torej prisotna »vsa polnost božanstva telesno«, v kateri je prisotno tako njegovo trpljenje za nas kot njegovo vstajenje, oboje pa je sestavni del njegove Božje ljubezni.