Nedeljsko obhajanje svete evharistije

27. Nedeljsko obhajanje svete evharistije

V obhajanju svete maše vedno znova in znova odkrivamo novo bogastvo in mu ne bomo nikoli prišli do konca. Iz Jezusovega naročila, naj se pogosto obredno spominjamo dogajanja pri zadnji večerji in tudi »ponavljamo«, kar je tam sam storil, se je v tradiciji Cerkve razvila tako imenovana »nedeljska dolžnost«.

Prva od petih cerkvenih zapovedi se glasi: Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni. A zaradi bogate resničnosti svete maše ni najbolj posrečeno, da obhajanje nedelje kot Gospodovega dne s središčem s sveto mašo imenujemo »zapoved«, ampak bi bilo primerneje poudarjati pravico do tega »nebeškega stika«, ki je vir Božje ljubezni, ob kateri naj se vedno napaja naša ljubezen.

Cerkev je v nekem zgodovinskem obdobju prevedla usodno potrebnost obhajanja vsaj nedeljske svete maše za vse vernike v »nedeljsko zapoved«; izraz, ki danes prebuja prej odpor, kot da bi bil spodbuda in vabilo. Vrednota redne nedeljske svete maše je neprecenljivo velika, a žal je v mnogih zakonih in družinah ali celo kar sredinah ne dojemajo več kot vrednoto.

Današnji način življenja je precej drugačen in enostavno ne vključuje več samoumevno tudi nedeljske svete maše kot normalni del preživljanja nedelje. Mnogi verniki enostavno niso več tako imenovani nedeljniki.

Leto evharistije in priprave na evharistični kongres ter sámo obhajanje kongresa je imelo tudi namen prenoviti osebni in skupni odnos do nedeljskega obhajanja evharistije. Zavedamo se, da je to bil samo začetek nekega procesa, ki lahko le v nekem daljšem obdobju rodi sadove, če ga bomo intenzivno nadaljevali.

Pri tem pa je pomembno sodelovanje vseh, še posebej poleg župnijskih pastoralnih delavcev tudi staršev. Seveda pa more vrednoto posredovati samo tisti, ki jo najprej sam sprejema in živi. V prizadevanju za ponovno oživitev nedeljske svete maše kot vrednote sodi tudi prenavljanje evharističnega besednjaka.

Morda bi se lahko potrudili in ne več »opravljali« ali »brali« svete maše, ampak jo »obhajali« ali »slavili«; ne več »plačevali« za sveto mašo, ampak dali dar zanjo. K temu in k poglobitvi odnosa do nedeljske svete maše lahko veliko pripomore dovolj intenzivna kateheza o evharistiji s praktičnim uvajanjem vanjo.

Tudi s katehezami staršev pomagajmo staršem, da bodo otrokom veliko več govoriti o svetosti in pomembnosti nedeljskega praznovanja Gospodovega dne in jim dali zgled rednega obhajanja nedeljske svete maše, ne kot izpolnitve neke zapovedi, ampak kot osebni obisk iz ljubezni do Gospoda.

Potem obhajanje nedeljske svete maše ne bo več »dolžnost« ali »obveznost«. Biti gost pri zadnji večerji, ne more biti prisila; priti na Kalvarijo pod križ in biti zakramentalno navzoč pri smrti našega Gospoda, ne sme biti zgolj dolžnost; biti pri odprtem in praznem grobu vstajenja, ne more biti obveznost. Marveč je milost ljubezenskega srečanja med Jezusom Kristusom in nami; je (iz)vir življenja in moči za vsakdanje uresničevanje daritve življenja.

Veliko vlogo pri tem lahko ima osebna ali družinska priprava na nedeljsko sveto mašo: skupno vnaprejšnje prebiranje nedeljske Božje besede s poudarkom na osebnem nagovoru v povsem konkretni življenjski situaciji, ki jo je prinesel s seboj pretekli teden; pregled tedna z vidika, kaj bomo kot posamezniki ali kot družina iz dogajanja v njem še posebej izpostavili pri kesanju in kaj bomo položili s Kristusom na oltar v daritev; ali za kaj se bomo zahvalili, saj je sveta evharistija ena sama zahvala. In kot pika na i preživljanja nedelje kot Gospodovega dne bi lahko bil še pogovor o doživljanju vsakokratnega obhajanja nedeljske svete maše.

K celostnemu pristopu pa sodi tudi poživitev češčenja Najsvetejšega izven maše, saj je to posebej rodovitna in dragocena molitev v evharistični Gospodovi navzočnosti. Zato naj se nam nikoli ne mudi tako, da ne bi stopili v cerkev kar tako, mimogrede, in počastiti Gospoda vsaj za hip.

Prav tako lahko pomnožimo prisostvovanje pri molitveni uri pred izpostavljenim Najsvetejšim in morda to molitev tudi sooblikujemo. S takšnim češčenjem izpovedujemo vero v Jezusovo trajno navzočnost pod podobo kruha, ki traja, dokler trajajo zunanje podobe kruha. Takšna molitvena ura je na nek način slavljenje Boga »iz obličja v obličje«, kar bo namreč tudi naša »polna zaposlitev« v nebesih.