Usodnost dotika

22. Usodnost dotika

Ob razmišljanju o Božjem dotiku preko svete evharistije se nam nujno misel zaustavi ob pomembnosti tudi povsem človeškega, kar vsakdanjega dotikanja. Zato je na mestu vprašanje: kako se dotikamo sebe, ljudi, stvari?

Ker Bog sam uporabi tudi človeške dotike, nam sveta maša sporoča, da so le-ti izrednega pomena v življenju ljudi. Kaj vse se lahko »zgodi« otroku po starševskih dotikih – verjetno ni zgolj domislica teoretikov, da novorojenemu otroku čim prej in s čim večjo površino kože omogočijo dotik z materino kožo: gre za prvi fizični dotik matere in otroka, za katerega niti ne vemo natančno, kakšne za nadaljnje življenje pomembne »podatke« posreduje; in kakšno bogastvo doživetij se med starši in otroki dogaja skozi vsa najbolj nežna leta, in to obojestransko.

Prav tako lahko dojamemo globok in nenadomestljiv pomen dotikov med ljudmi, če vzamemo za primer življenje zakoncev. Tudi zakrament zakona ima to isto notranjo logiko dotika. Medsebojna privolitev, ki si jo mož in žena izrazita v Kristusu in ju naredi za občestvo življenja in ljubezni, ima evharistično razsežnost. V teologiji apostola Pavla je zaročniška ljubezen zakramentalno znamenje ljubezni Kristusa do Cerkve.

Ta ljubezen ima svoj vrhunec na križu, ki je izraz njegove »poroke« s človeštvom in je hkrati izvor in središče evharistije. In ta vsebina naj bi se pretakala tudi v osebne človeške dotike med zakoncema. Vsa telesna nežnost med njima, vse do spolne združitve, je namenjena žarčenju in uresničevanju nadaljevanja »evharističnega dotika« v njunem življenju.

Ko dotik služi resnični ljubezni, ki ima svoj smisel v darovanju drugemu in ne v iskanju zadovoljitve samega sebe, postaja podoben evharističnemu dotiku, ki na nedopovedljiv način utrjuje edinost in nerazvezljivo ljubezen vsakega krščanskega zakona.

Kot je pri evharistiji vrhunec »spremenjenje« bistva kruha in vina, tako je vrhunec zakramenta zakona spreminjanje (ne spremenjenje) naravnega človeškega odnosa ljubezni med možem in ženo v odnos, ki je sposoben nositi Božjo ljubezen na človeški način. Kot zakonca sta mož in žena deležna »spremenjenja«, saj postaneta »zakrament« Božje ljubezni sredi sveta: najprej drug drugemu, nato svoji družini, sorodstvu in končno vsej okolici.

Pa tudi na mnogih drugim področjih lahko ugotovimo usodnost dotikov. Že preprost pregled pri zdravniku nam razodeva, da se tudi on v mnogih primerih ne more zanesti na nič drugega kot lasten dotik, da direktno ugotovi dejansko stanje posameznih organov ter postavi potrebno diagnozo.

Seveda pa je tudi res, da lahko prav z dotikom drug drugemu zadajamo tudi hude rane, tako telesne kot duševne in duhovne. »Orodje« ljubezni lahko človek vedno tudi zlorabi za uničevanje, za širjenje zla, trpljenja in bolečine.

A izvorni namen in pomen človeškega dotika je in ostane izražanje bližine, topline, dobrote in ljubezni. Kadar nam to uspe, na poseben način razširjamo »evharistični dotik« iz samega obhajanja svete maše v vsakdanje življenje. Ne pozabimo nikoli, da »pojdite v miru« na koncu svete maše pomeni tudi, da naj isto po dotiku s hostijo prejeto Božje-človeško Kristusovo ljubezen prenašamo tudi z dotiki naprej.

Naj se ob našem dotiku nihče ne zdrzne od strahu ali zavpije od bolečine, marveč doživi pristno bližino naše in Božje ljubezni.